1. Danes, dan po praznovanju Gospodovega prihoda med nas ljudi, s katerim se začenja novo obdobje v zgodovini človeškega rodu – v kulturnem svetu po tem dogodku celo štejemo čas, pravimo “leta po Kristusu” – se spominjamo začetkov Cerkve, te vidne Gospodove ustanove, ki ji je naloženo, da skozi vse čase nadaljuje Kristusovo odrešenjsko delo. V Apostolskih delih beremo, da je število učencev naraščalo. Poleg apostolov je v zgodnji Cerkvi najmarkantnejša oseba Štefan, eden izmed sedmerih diakonov, ki imajo na skrbi materialno pomoč vsem potrebnim, prav tako pa sodelujejo z apostoli pri oznanjevanju, so res skupaj z njimi priče Gospodovega vstajenja, Gospoda ki je med nami, da bi tudi mi imeli življenje v izobilju, življenje, ki ne mine.

2. Danes je pred nami diakon Štefan, ki je svojo trdno vero v Gospoda izpričal s svojim življenjem. Ne vere v nek spomin, ampak vero v Gospoda, ki živi, ki je z nami, ki je naša pot in naša neminljiva prihodnost. Pred nami je podoba moža, iz katerega govori Duh resnice, ki je marsikdo ne more prenesti, ne v njegovem, ne v našem času. Pred nami je odločen mož, pred katerim se argumenti laži razblinijo in se lahko uveljavijo le še argumenti nasilja. To je vedno znova ponavljana pot resnice, vedno znova se mora okopati v krvi.

3. Ko danes praznujemo dan naše samostojne države, je še posebej primerno, da imamo pred seboj lik tega pokončnega, vztrajnega in odločnega moža, ki se pred nikomer, tudi pred oblastniki, ni bal izreči jasne besede za resnico:

– Beseda opredeljuje lik tega moža z jedrnatim povzetkom: bil je poln vere in Svetega Duha – človek, ki svoje prepričanje in svojo smer gradi na učlovečenem Bogu, ki je pot, resnica in življenje, človek, ki ne vidi prihodnosti v slepem prikimavanju javnemu mnenju, ampak v vztrajnem prizadevanju za resnico in pravico, celo za ceno svojega življenja;

– pogumna in odkrita je njegova beseda pred zborom judovskih oblastnikov: možje, saj ste bratje, zakaj delate krivico drug drugemu? – odločno se zavzame za enakovrednost in enakopravnost vseh ljudi, za človeško dostojanstvo vsakogar, za tisto dostojanstvo, ki nam ga je s svojim učlovečenjem potrdil Gospod, po katerem smo vsi božji otroci, logično torej med seboj bratje in sestre.

Na god sv. Štefana, na praznik naše samostojne, suverene Slovenije, se po priprošnji današnjega godovnjaka obrnimo k nebeškemu Očetu, da bi tudi nam v obilni meri naklonil svojega Duha, da bi bili močni in pokončni, samozavestni in odločni. Prosimo ga, naj varuje in blagoslavlja naš narod in našo domovino.