1. Z današnjo nedeljo začenjamo novo bogoslužno leto, spet se bodo pred nami zvrstila dogajanja našega odrešenja, od Gospodovega učlovečenja preko vse njegove dejavnosti do vstajenja, do časa, ko je odšel, da nam prostor pripravi. Ob pomembnih začetkih, tudi tokrat, je človekov pogled usmerjen v prihodnost ter tipa in se sprašuje, kaj bo prinesla, kakšna bo. Marsikdo pa pred njo zatiska oči: “da bi le tako ostalo še naprej”, prihodnost raje odrinimo od sebe.

2. Beseda pa nam skuša predstaviti, da smo del tega, čemur rečemo zgodovina, tudi mi sami, vanjo smo vključeni, tudi v prihodnje jo bomo soustvarjali zase in v neki meri tudi za druge ljudi:

– Izaija s preroško širino vidi človeštvo, ki v svojih slabostih omahuje in vedno znova spet prosi Gospoda, naj ne neha izkazovati svoje dobrohotnosti: zašli smo s tvojih potov, grešili z nezvestobo – toda ti si naš Oče, vrni se;

– Gospod z znano prispodobo učencem dopoveduje: čujte, ne veste, kdaj pride čas, in naročilo izrečno raztegne na vse: kar pravim vam, pravim vsem; v čem naj človek čuje – v dejavni zvestobi Gospodu, ki je vsakemu izročil lastno opravilo, ne sanjarjenje o nebesih, ampak opravilo: karkoli ste storili;

– Pavel se zahvaljuje Bogu, da so njegovi poslušalci v Korintu obogateli v vsakem spoznanju in spodbuja k življenju iz tega spoznanja: da boste brez graje ob dnevu našega Gospoda – spet poudarek: živeti brezgrajno, tako delovati.

3. Krščanstvo je vera v prihodnost, v neskončno prihodnost, ki jo lahko označimo kot za nas še vedno prikrito sedanjost neskončnega Boga in prav tako tudi neskončno bivanje nas samih z Bogom, našo brezkončno sedanjost! To nam zakrito sedanjost, ki ji mi rečemo prihodnost, vedno bolj lahko odkrivamo iz Besede, ki nas tako razločno usmerja k njej.

4. Včasih slišimo: vera je utopija, pričakovanje nečesa, o čemer lahko samo sanjarimo, je oprijemanje za nekaj, kar je možno samo v človekovi domišljiji. Pa je res prav nasprotno: nevera je utopija, ker skuša človeka kljub temu, da nezadržno gre v smeri zemeljskega konca, slepo zazibati in zapresti v tisto, kar trenutno je, kar se pa lahko vsak hip sesuje; je utopija, ker človeka slepi in mu jemlje, česar najbolj potrebuje: veder in pogumen pogled v prihodnost, ki temelji na odgovorni sedanjosti: vsakemu je Bog dal lastno opravilo. Vera v neminljivo prihodnost ni sad človekove domišljije, Bog nam jo zagotavlja, kot pravi Pavel: vem, komu sem veroval. Advent spodbuja našo vztrajnost na poti.