1. Danes, v poudarjeni demokratičnosti, pojem kralja ne zveni sodobno, čeprav ni tuj v nekaterih najbolj demokratičnih državah. Ko je 1925 Pij XI. postavil praznik Kristusa Kralja, je želel nemirni in zbegani svet opozoriti, da vendar more najti trdnost in oporo v Gospodu, ki je suvereni vladar stvarstva, pa naj človek to priznava ali zavrača.

2. Osnovne prvine božjega kraljevanja nam skuša predočiti današnja Beseda:

– s priljubljeno prispodobo o pastirju in čredi po preroku Bog dopoveduje, da njegovo kraljevanje ni tiranija, ampak pozorna skrb za vse ljudi: skrbel bom za svoje ovce, rešil jih bom iz krajev, kamor so se razkropile temnega dne;

– po apostolovih besedah Kristus mora kraljevati, dokler iz stvarstva ne odstrani slehernega zla – zadnje zlo je smrt – to je njegovo poslanstvo;

– potem vabilo poslednjega dne tistim, ki v življenju niso bili gluhi za njegove besede: pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo.

3. Pojem “kralj” kliče v spomin podobo človeka, ki je obdan z bogastvom in sijajem, z varuhi v oklepih, daleč pod njim množice trepetajočih podložnikov. Podoba, ki jo odrivamo v daljno preteklost, ki pa zbledi ob današnjih vladarjih, ki se ne krase z “zastarelimi” naslovi, so pa hujši diktatorji: ne zahtevajo le zunanje podvrženosti, človeka hočejo notranje zasužnjiti, njegovo misel, voljo: kdor upa drugače misliti, je upornik. Razpolagajo z učinkovitim aparatom: tu so sredstva obveščanja, možnost “diskreditirati in likvidirati, če je potrebno, tudi fizično”, tu je delavska knjižica, ki jo zaradi “neprimernega obnašanja” lahko vrnejo, če se jim zahoče, človeka pahnejo v materialno in duhovno bedo. Samo drugačen naslov še nič ne pomeni. Tovariši naj bi bili med seboj enaki, pa vemo, da so vedno bili in so še, preimenovani v gospode, nekateri “bolj enaki”.

4. Gospod je edini vladar, ki bi mogel svojo zakonodajo vzpostaviti in zahtevati v vsej absolutnosti. Oče mu je izročil sodbo nad svetom, pa ni prišel, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil. Mogel bi zagospodovati nad človekovo vestjo, pa jo pušča svobodno. Na tej svobodi gradi svoje kraljestvo, njegova suverenost je povezana s temeljnimi človeškimi vrednotami, obenem jih utemeljuje: pravičnost, poštenost, bratstvo, spoštovanje. Ali niso prav vrednote Kristusovega kraljestva nemalokrat zadnje pribežališče človekovemu dostojanstvu, ki ga tepta brezobzirnost in nečlovečnost drugega človeka! Kako zgovorno vsakdanja je današnja Gospodova beseda, kako obenem daljnosežna!

Nedelja Kristusa Kralja

Ezk 34, 11-12. 15-17; 1 Kor 15, 20-26.28; Mt 25, 31-46

1. Po prvi svetovni vojni je svet razrvan, materialno ohromljen, moralno pohabljen, na pohodu so trije novi totalitarizmi, z zahoda fašizem, s severa nacizem, z vzhoda komunizem. Posledice so nam dobro znane, posebej slednjega, ki nas je s svojimi lažmi in nasiljem tepel pol stoletja in se še danes ne more znebiti teh navad.

2. V tako okolje je papež Pij XI. postavil praznik Kristusa Kralja, v svet, ki je sit nasilja in ubijanja in laži in izkoriščanja – v svet, ki bi rad živel znosno, prijazno, človečno. V tako okolje je postavil praznik Kristusa Kralja, ki je že v preroških napovedih označen kot knez miru, ki je na križu premagal najhujše zlo, greh in smrt, ki človeku zagotavlja največjo možno dobrino, življenje v izobilju, življenje, ki ne pozna bolečine, ne smrti, ne konca.

– s priljubljeno prispodobo o pastirju in čredi po preroku Bog dopoveduje, da njegovo kraljestvo ni tiranija, ampak pozorna skrb za vse ljudi: skrbel bom za svoje ovce, rešil jih iz krajev, kamor so se razkropile temnega dne;

– po apostolovih besedah Kristus mora kraljevati, dokler iz stvarstva ne odstrani slehernega zla – zadnje zlo je smrt – to je njegovo poslanstvo;

– potem vabilo poslednjega dne tistim, ki v življenju niso bili gluhi za njegove besede: pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo.

3. Kateri so tisti, ki bodo deležni Gospodovega kraljestva? Gospod sam pravi:

– blagor ubogim, ki ne hlepe bo bogastvu, njihovo je nebeško kraljestvo, ki razen materialnih dobrin vidijo in upoštevajo še daljnosežnejše vrednote;

– ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi Gospod, Gospod, ampak kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih: živeti, kot nas uči Gospod!

4. Kakšen je ta Kralj, ki je danes pred nami in nas vabi v svoje kraljestvo?

– ob njegovem prihodu: slava v višnjih Bogu in na zemlji mir, v ljudeh blaga volja;

– že v stari zavezi se k njemu obrača molitev: ti Gospod si usmiljen in milostljiv Bog, potrpežljiv ter poln dobrote in zvestobe;

– starozavezna pesem o njem: pravičnost in pravica sta temelj tvojega prestola, pred teboj gresta dobrota in zvestoba;

Prav to, pravičnost in pravica, dobrota in zvestoba, ljubezen in mir so tiste razsežnosti Gospodovega kraljestva, zaradi katerega nam je privlačno, si ga želimo izprositi. Kako čudovito so to naredili naši daljni predniki. Ko niti še niso poznali izraza kraljestvo, so namesto tega pojma v svojem prevodu Gospodove molitve  prosili: pridi bogastvu tvoje. Mar ni to prav neponovljivo lepo povzeta prošnja: pridi k nam bogastvo božje pravičnosti, bogastvo božje dobrote, bogastvo božjega usmiljenja. Da bi mi sami postali bogati v vsem tem!