1. Z nedeljami po prazniku Vseh svetih se pomikamo proti koncu bogoslužnega leta, Beseda nas vse bolj usmerja k cilju našega zemeljskega bivanja, k svetosti. V začetku meseca smo se z veseljem spomnili tistih, ki so jo že dosegli, zdaj slišimo vse razločnejše spodbude nam samim, da tega cilja ne bi zgrešili. Tri na videz različna berila se dopolnjujejo v misli: biti čuječ, vztrajati na poti k cilju!

2. V središču današnjih misli je spodbuda k čuječnosti, po kateri naj bi človek nikoli ne izgubil izpred sebe smotra svojega življenja, h kateremu naj vse teži:

– Gospod zelo nedvoumno opozarja: čujte, ker ne veste ne dneva ne ure, in še: bodite pripravljeni, ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov;

– zelo nedvoumno opozori tudi na tisti odločujoči trenutek: prišel bo Sin človekov in vsakemu bo povrnil po njegovih delih – le dejanja bodo imela težo;

– iz zemeljske resničnosti kaže naprej, na drugo razsežnost, na neminljivost, kar razlaga tudi Pavel Tesaloničanom: Jezus je umrl in vstal, Vstalemu bo Bog pridružil tudi nas, vedno bomo z Gospodom, to je naša tolažba, naše upanje!

3. Za tak način življenja, za usmerjenost, ki je naravnana na večno prihodnost in za sprotne, vsakdanje odločitve, da bi človek vedno bil pripravljen na srečanje z Gospodom, da bi brez tesnobe in strahu lahko stopil predenj, je potrebna modrost, ki je blesteča in nevenljiva, ki stalno prežarja človeka, ga usmerja, mu daje razumno srce, pametne, premišljene odločitve, trdno voljo za vse dobro.

4. Današnja Beseda nas tako opozarja k modrosti, premišljenosti, čuječnosti: v perspektivi razsežnosti, v kateri je Gospodovo vstajenje tudi poroštvo našega vstajenja, v perspektivi naše vsakdanjosti, ki naj jo mojstrimo tako, da bomo slednjič lahko vedno z Gospodom:

– tolikokrat ponavljamo: tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi – vemo: Gospod je z učlovečenjem posegel v našo zgodovino, vrhunec te zgodovine pa bo njegov prihod v slavi;

– zavedamo se tudi, čeprav morda to misel želimo odriniti od sebe, da bi za nas bila največja in edina resnična tragedija, če bi zaslišali besede: ne poznam vas.

5. Te dni se spominjamo svetnika, ki nam je blizu, sv. Martina: enkraten zgled človeka, ki je res upošteval Gospodov čujte, ker ne veste ne dneva ne ure.  Res je vztrajno zbiral zaklad, ki ga molj ne razje in se mu tat ne približa. V brevirju so o njem vabljive besede: revni in skromni Martin stopa bogat v nebesa.