1. Farizejska delegacija je očitno bila prepričana, da bo Jezusa z zvitim vprašanjem dokončno pognala v kozji rog. Diplomatsko so sondirali teren: vemo, da si resnicoljuben, ne gledaš na osebo. Potem pa vprašanje: ali se sme dajati cesarju davek, ali ne. Če odgovori pozitivno, lahko zaženejo vpitje: glejte, izdaja, kolaboracija z okupatorjem (18 let ječe s prisilnim delom in izguba državljanskih pravic); če odgovori negativno: zapeljuje naš narod in brani cesarju dajati davke, kot so ga kasneje res tožili pred Pilatom.

2. Jezus mirno prisluhne izzivu, postavi protivprašanje: čigava je na novcu podoba in napis. Odgovor je kratek in jasen: dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega. Opredeli do problema, ki je vedno znova aktualen, kakšni naj bodo odnosi med duhovnim in svetnim, med Cerkvijo in državo:

– prvi poudarek: njegovo mesijansko kraljestvo, ki ga oznanja, je duhovno, drugačno od zemeljskih kraljestev, moje kraljestvo ni od tega sveta;

– drugi poudarek: Bog je nad slehernim zemeljskim vladarstvom; Bog je gospodar zgodovine, ne pusti se pogojevati z okviri, ki mu jih hoče določati človek; po preroku pove, da je tudi mogočnjak, kot perzijski kralj Cir, odvisen od njega: jaz sem te prijel za desnico, jaz sem te opasal, ne da bi me poznal.

– tretji poudarek: duhovno in svetno, Cerkev in država kot izraza teh temeljnih območij človeškega bivanja, sta avtonomni področji, morata drug drugega upoštevati, spoštovati, vzajemno morata prispevati k človekovi blaginji.

3. Zakaj naj bi o tem razmišljali, ali ni to stvar za debate filozofov, zadeva, ki v življenje povprečnega smrtnika sploh ne seže? Pa se z njo srečujemo vsak dan! Res je stvar preteklosti močna prepletenost vere in države, ko je vsak prestopek proti veri kaznovala državna zakonodaja. Še danes pa močno doživljamo nasprotno: vera je izključno zasebna zadeva, porinimo jo v domači kotiček. Božja beseda hoče ovrednotiti eno in drugo, hoče razčistiti naša pojmovanja:

– Gospod da vedeti, da ima tako svetno kot duhovno svoje pravice in dolžnosti, ki jih drug ne sme kratiti – država nima pravice posegati v človekovo vest, v njegovo misel, besedo – poudari temeljne svoboščine civilne družbe;

– država je dolžna pripravljati in izvajati zakone za dobro človeka, je pa tudi sama podvržena temeljnim moralnim normam, ki jih nima pravice teptati;

– Cerkev je dolžna poudarjati temeljne človeške in krščanske vrednote.

Če na vse to gledamo kot odgovorni Jezusovi učenci, ne bomo nasedali frazam o vmešavanju Cerkve, o veri kot zasebni zadevi, ampak jo bomo samozavestno izpričevali.