1. Pri nas je zelo znana krilatica “Cerkev se ne sme vtikati v politiko”. Naj znotraj cerkvenih zidov opravlja svoje obrede, nihče ne bo oviral vernikov, če v cerkvi molijo rožni venec in križev pot, celo prevoz na božjo pot se jim lahko omogoči. Kar pa se dogaja v širšem zunanjem okolju, v naši domovini, v naši državi, to naj pa pusti pri miru, za to so odgovorni in merodajni drugi, za te zadeve pooblaščeni in pristojni ljudje. Nedvomno se Cerkev nima nikakršne pravice opredeljevati za nek družbeni sistem ali celo režim, še daleč manj za neko politično stranko; to bi bilo nedopustno nasprotje njenega poslanstva. Čisto drugo pa je, ko gre za kvaliteto življenja znotraj na kakršenkoli način urejene družbe. Znano nam je  kako odločno papež spregovori proti nasilju v svetu, proti čedalje hujšemu prepadu med bogatim in revnim svetom, proti nečloveškemu izkoriščanju.

2. Pa poglejmo za hip v današnjo Besedo:

– Jeremija deluje kot prerok pod štirimi judovskimi kralji (Jošija, Joahaz, Jojakim in Sedeka, 640 – 587, ko Nabukodonozor zavzame Jeruzalem) in stanje je takšno, da lahko le ugotavlja: klicati moram “krivda in nasilje” – zato ga preganjajo, hočejo ga umoriti, na živce jim gre njegova beseda o stanju, kakršno v resnici je, in čeprav je vsem v posmeh, čuti, da mora govoriti;

– preroku to poslanstvo ni lahko, sam pravi: Gospod, preslepil si me, ko si mi naložil to poslanstvo, in vendar vztraja, ker je prepričan: Gospod je z menoj – ve, da je treba spregovoriti, čeprav  z odkrito besedo tvega posmeh, obsodbo.

3. Kristus spregovori zelo razločno besedo o svoji poti, ki je pot slehernega človeka, ne “zgodba o uspehu”, ampak pot, ki zahteva trud, napor in žulje:

– neizprosno jasno pove, da se zgolj z iskanjem udobja ne pride daleč, ne daje votlih obljub, ampak je neprijetno odkrit: če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ,  in na drugem mestu to misel osvetljuje z dovolj razumljivo prispodobo: če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu;

– jasni besedi o odpovedi pa sledi prav tako jasna Gospodova beseda o nagradi, ki to odpoved nepojmljivo presega – je mar karkoli časnega, zemeljskega, primerljivega z večnim, neminljivim: kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo;

– tudi apostolova beseda ne ravnajte se po tem svetu ne zveni nič kaj “sodobno”, daje nam pa vedeti, da kristjan ne more biti človek, ki se prepusti udobnosti okolja in javnega mnenja, ampak Besedo vzame zares, jo pogumno izpoveduje in na stvari gleda s perspektive večnosti.