1. Ob izpovedih, ki ju izrekata Jezus in Peter v Cezareji Filipovi, bi čisto po človeško morda ugotavljali: druščina okoli Jezusa se že toliko pozna, da si lahko povedo, kar drug o drugem mislijo. Pa izpovedi le nista taki dobrohotni frazi, da bi ju mogli lahkotno poriniti v površno vsakdanjost.

– najprej slišimo enkratno Petrovo veroizpoved: ti si Kristus, Sin živega Boga – izpoved, ki je nepreglednim množicam usmerjala življenjsko pot;

– Kristus Petru: ti si Peter-Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala – na teh besedah sloni 2000-letna preteklost Cerkve in prav tako njena neskončna prihodnost, kljub nenehnemu rovarjenju proti njej, ne le v preteklosti, ampak tudi danes ter tudi pri nas;

– vsebina in daljnosežnost obeh izpovedi nas hočeš nočeš vodi k Pavlovi misli: o globočina bogastva in modrosti in vednosti božje! Kdo bi mogel dojeti božje načrte, kdo  jih podreti, kdo razumeti navdihe in moč, ki jo Bog daje človeku!

2. O teh izpovedih so bile napisane gore knjig, zvrstile so se brezštevilne debate in prav tako brezštevilne ostre polemike. Pri vsem tem pa je odločilnejše in pomembnejše, kaj ti dve izpovedi pomenita nam, tebi in meni.

– Ti si Kristus, Sin živega Boga. Če v veri sprejemamo, da je v Kristusu Bog postal človek, ki je za nas trpel, umrl, vstal, se tudi zavedamo, čutimo, da je Bog z nami, da nas vidi, sliši, ima nas rad, vsakogar pozna po imenu;

– ker v Jezusu Bog prihaja med nas, smo prepričani, da je samo On za nas varna pot, On je resnica, na katero se lahko zanesemo, ki ne pozna zahrbtnosti;

– ker je ta Jezus tudi pravi človek, smo prepričani, da ima tudi naše človeško bivanje tukaj svoj smisel, svoj cilj, imamo prihodnost, ki nam vliva upanje;

– temu Jezusu, ki je življenje in vstajenje, “pravi Bog od pravega Boga”, smemo zaupati svoje življenje v trdnem prepričanju, da bo tudi nas privedel do vstajenja, do sreče, ki ne pozna več nobene grožnje, ne strahu minljivosti.

3. Ti si Peter-Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev. Kakšna gotovost in trdnost zveni iz teh besed! Kako te besede potrjujeta dve tisočletji Cerkve!

– Kristus ni gradil Cerkve na nekih idejah ali ideologijah, ampak na živih ljudeh, ki ga sprejemajo, mu zaupajo – omahljivemu ribiču je zaupal poslanstvo, naj potrdi svoje brate v veri – ne le človek Bogu, tudi Bog človeku zaupa;

– po zmotljivem človeku Bog izkazuje nezmotljivost, moč, usmiljenje, dobroto.

Bodimo hvaležni: po Cerkvi, ki jo je sezidal na Skali-Petru, je med nami On, ki je Sin živega Boga, na katerega se lahko v vsem v celoti zanesemo.