1. V teh dneh se spominjamo treh velikih mož, ki so polagali in utrjevali temelje Evropi, njeni vernosti in kulturi, njeni miselnosti, vsemu temu, kar še danes z eno samo besedo povzemamo: Evropa. Sv. Benedikt, brata Ciril in Metod, možje vere, kulture, možje z občutkom za temeljne vrednote, na katerih raste človekovo duhovno bogastvo in blaginja, vse, kar obeta bogate sadove. Prav danes nam bogoslužje spregovori o besedi, ki jo Bog po svojih glasnikih stalno namenja človeku, da bi te vrednote mogel živeti v blagor sebi in sočloveku.
– beseda, ki prihaja iz mojih ust, se ne povrne k meni, dokler ne opravi, kar sem hotel, pravi Gospod po preroku: namenjena je, da prinaša sadove;
– da bi se ta beseda lažje ukoreninila v ljudeh, jim je Jezus mnogo povedal v prilikah, tako bodo lažje razumeli skrivnosti nebeškega kraljestva;
– težo in daljnosežnost besede je Gospod podčrtal: kdor ima ušesa, naj posluša.
2. Gospod v razlagi prilike opozori, kako je uspešnost besede odvisna od sprejemljivosti in razpoložljivosti poslušalca. Kako različni so odzivi na besedo, od tistega, ki ostane brez sadu, do tistega, ki obrodi stoteren sad. Zgodovina krščanstva nam postavlja pred oči izredne sadove, pa tudi zavračanja, celo mržnjo, ko se človek lahko zagrenjeno sprašuje o uspešnosti Besede. Tudi to je stalnica, ki jo je treba upoštevati, ki jo Jezus v priliki jasno nakazal:
– v svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli: takoj od začetka Odrešenik okuša trdoto zavračanja;
– če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete: mar niso učenci v pokalvarijskih dneh ugotavljali, da je vse skupaj ena sama »zgodba o neuspehu«?
3. Zavračanje, preziranje Boga in njegove besede, lahko vzbuja strah, bojazen:
– mar ne bi morala biti božja beseda učinkovitejša; božji posegi odločnejši?
– starši, duhovniki pogosto tožijo: vsaka beseda je zaman!
4. Gospod nam v priliki govori o sejalcu, ne o nekom, ki zbira žetev:
– naj bi se najprej spraševali, kaj sami vlagamo, kaj sejemo, šele potem moremo z veseljem in upanjem pričakovati tudi žetev;
– naj bi upoštevali, kot sejalec, da je treba pustiti času čas, da Beseda uspeva v potrpežljivosti, v vztrajnem zorenju (božji mlini meljejo počasi, meljejo pa!);
– Gospod nas tudi spodbuja, naj ne bi gledali le neuspehov, ki človeka lahko zamore, ga vržejo v malodušje: toliki so ob besedi že dozoreli in tudi nas vztrajno prekvaša – da bi le bili zanjo sprejemljivi!