1. Lahko razumemo, da so učenci bili potrti, ko so na Oljski gori še zadnjič “v živo” videli in slišali Jezusa in da so ostali brez besed, ko ga je oblak zastrl njihovim pogledom. Tri leta s prijateljem, zaradi katerega so vse zapustili, ki je tolike ljudi osupnil s svojo besedo in prevzel s svojo držo, ki so toliki drli za njim, da bi jim ozdravil sorodnika ali vsaj da bi pokusili kruh tega čudodelca iz Nazareta, tri leta, prepletena s tolikimi vznesenimi trenutki pa tudi z mnogimi vprašanji in dvomi, čas, ki ga ni mogoče kar izbrisati. Očitno niti niso zaznali, kdaj se ob njih pojavita dva moža v belih oblačilih, ki jim govorita, kot da bi nadaljevala Gospodove misli: ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo. Mar jim ni Odrešenik tolikokrat govoril o svojem, o našem Očetu, ki je v nebesih, in zdaj odhaja k njemu, ki ga je poslal. Dovršil je svoje poslanstvo na zemlji in odhaja s posebnim namenom: v hiši mojega Očeta je mnogo bivališč, odhajam, da vam pripravim prostor. Kamor gre Gospod, naj bi za njim prišli tudi njegovi učenci.

2. Ko se je razburkanost okoli vsega, kar se je v Jeruzalemu zgodilo te dni, vsaj malo polegla, so se učencem nedvomno utrnili številni spomini na Gospoda in gotovo so skušali razglabljati o besedah, ki jim jih je govoril:

– morda so se spomnili besed po zadnji skupni večerji: še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi, morda jim je prav to Gospodovo zagotovilo vlilo novo moč za nadaljevanja poslanstva, h kateremu jih je pred tremi leti povabil in so se mu velikodušno odzvali;

– morda so se spomnili trenutka, ko so na obali Galilejskega jezera vneto zagotavljali: Gospod, h komu pojdemo, besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Božji Sin, kako bi ga mogli zdaj izbrisati iz svoje sedanjosti in prihodnosti – morda jim je v spominu zazvenela beseda, izrečena ob slovesu po večerji: Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga, mar je sploh še mogoče, da bi se zdaj odvrnili od njega.

3. Kako pomenljivo nadaljuje zapis v Apostolskih delih: ko je bil Jezus vzet v nebo, so se apostoli vrnili v Jeruzalem, enodušno so vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo in drugimi učenci. Gospodovo vstajenje in odhod k Očetu jim je ara, poroštvo vstajenja, življenja, brezkončne prihodnosti. Vztrajajo! Zadnja beseda, ki jo naša vera poudarja, je beseda upanja. Proti malodušnosti, ki včasih razjeda vernega človeka, proti nerganju in sivi brezvoljnosti se danes dviga svetla podoba Kristusa, ki je odšel, da pri Očetu tudi nam prostor pripravi.