1. Že na začetku sodnega procesa je moralo biti jasno, kam bo postopek pripeljal: če pred sodnika pripeljejo nekoga, ki se je razglašal za kralja in tako ogrožal redno državno oblast, se pač ni moglo končati drugače. Kako votlo zvene evangelistove besede: Pilat jim je Jezusa izročil, da bi ga križali. Če se pa misel vsaj bežno ustavi in vpraša, za kaj pravzaprav sploh gre, človeka spreleti ledeno mrzel srh. Človeka z žeblji pribiti, vso težo telesa obesiti na sveže rane v dlaneh, nepojmljivemu telesnemu trpljenju nasladno pridružiti še nepojmljivejše duševno trpljenje posmeha in sramotenja. Kako neverjetno iznajdljiv je človek, če je treba drugega ponižati, poteptati, izničiti, fizično onemogočiti, psihično dotolči. Tako je bilo nekdaj in danes ni prav nič drugače! V tako nečlovečnost pade Bog, ki je “zaradi nas in zaradi našega zveličanja” postal človek.

2. Je Gospod res “padel” v sramotenje, trpljenje in izničenje? Kakor tu trčimo ob nedoumljivo skrivnost zla, se pred nami prav tako izrisuje tudi nedoumljiva skrivnost božjih načrtov našega odrešenja, moje misli niso vaše misli, skrivnost Gospodovega križa, skrivnost slehernega trpljenja. Beseda nam o tem večkrat spregovori pa jo radi preslišimo, saj nam kar ne mara iti v glavo, da je tudi trpljenje neizogiben del našega življenja. Poglejmo katero od številnih misli:

– Gospod učencem pravi, da bo moral veliko pretrpeti in da bo po treh dneh vstal – bodimo pozorni, govori o obojnem, o trpljenju in vstajenju – Peter ga odvrača od tega, Gospod pa Petra krepko zavrne: ne misliš po božje, ampak po človeško, torej je tako trpljenje kot poveličanje v božjem odrešenjskem načrtu;

– učencema na poti v Emavs je Gospod razlagal, kar je o njem napisano v vseh Pismih in povzel: mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo – počasi so se njima in vsem učencem odprle oči, začeli so dojemati ne le besedo o Gospodovem vstajenju, ampak tudi besedo o trpljenju, ki nujno “spada zraven”, ki je neizogibna pot do vstajenja;

– apostol Pavel o Odrešeniku povzema, da je na zemlji trpel, da je daroval prošnje in molitve s silnimi klici, da se je učil pokorščine, in po vsem, kar je z eno besedo zajeto v “trpljenje”, je postal za vse, ki so mu poslušni, začetnik večnega zveličanja, to je njegova in to je tudi naša pot, preko trpljenja v vstajenje.

3. Veliki petek, dan Gospodovega trpljenja in smrti, nam z resničnostjo, ki kar zaboli, spričuje, da Odrešenik ni le teoretiziral o neizogibnosti trpljenja, ampak kljub razumljivemu človeškemu odporu, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, udejanil svojo misel, da nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Molimo te Kristus in te hvalimo!