1. Današnja Beseda lahko takoj popelje misel v dve nasprotni smeri. Ob njej lahko prikimajo oni, ki menijo, da vera uči poniglavo, brezhrbtenično ponižnost: če te kdo bije po licu, mu nastavi še drugo, in torej človeka razčloveči, oropa ga za njegovo dostojanstvo. Druga smer pa da misliti o maščevanju. “Udariti nazaj” je mnogim znamenje odločnosti in poguma. Pogumnež za trenutek morda res zraste v očeh drugih, posledice pa so klavrne, če ne že pogubne. Kdo ne pozna takih zgodb v vrstah sošolcev, sodelavcev, sosedov! Nam kaj pove usoda tisočev po vojni pobitih iz maščevalnosti, se morda vprašamo, kam vodi današnji svet preganjavica po maščevanju nad nasiljem s še hujšim nasiljem? Na tem razpotju Beseda kaže na Gospoda, ki veleva soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.

2. Kakor so medsebojni odnosi, od odnosov v družini in med sosedi do odnosov med pripadniki različnih narodov, kultur in verstev vedno občutljiva vprašanja, se jih božja beseda vedno znova loteva ter daje človeku smernice in oporo:

– starozavezni zob za zob zveni okrutno, je pa velik korak k preprečevanju slepega maščevanja, ki ne pozna meje – se kdaj vprašamo, ali smo sami že dospeli do te stopnje, ali ostajamo bolj zastareli kot načela izpred več tisoč let;

– evangelij se na tem področju izkaže kot zahteven, nikakor nečloveški, ampak nadčloveški: Gospod, ki je prišel dopolnit postavo, ne le da zavrača načelo “zob za zob”, ne ustavi se zgolj pri odpuščanju in hladni pravičnosti, ampak odločno in jasno postavlja za osnovo medsebojnih odnosov načelo ljubezni, ki ne pozna nikakršnih omejevanj in postaja že kar nedoumljiva: ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo;

– Mojzesova postava se pri uveljavljanju zapovedi ljubezni sklicuje na Boga: bodite sveti, kajti jaz, Gospod, sem svet, in Odrešenik nam kliče v spomin isti ideal, sicer nedosegljiv, pa vendar vedno naš cilj, ki naj bi se mu čim bolj približali: bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.

3. Prav tu prihajamo do točke, ko se pristni Jezusov učenec razlikuje od drugih:  če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate, to delajo tudi drugi. Tu se razodeva nova značilnost zapovedi, ki jo razglaša Jezus: ljubite svoje sovražnike, molite za tiste, ki vas preganjajo. Jezusov učenec ne more omejevati ljubezni na krog ljudi po lastni izbiri in simpatijah. Ta “nemogoča” zapoved “nemogoče” ljubezni se razteza na vse ljudi, kot je Očetova, ki brez razlike daje sonce pravičnim in krivičnim. Če o nekom ne morem reči: imam ga rad, tudi ne morem zanikati: Bog ga ima rad, Bog ne dela razlik! Tudi nas vabi k temu.