1. Janez Krstnik, h kateremu so prihajale množice, o čemer je evangelist lahko zapisal, da je vse ljudstvo prejemalo krst, je imel mogočno priložnost, da ne samo pripravlja Gospodov prihod, ampak vsaj nekaj učencem tudi neposredno predstavi Odrešenika, jih usmeri nanj, da postanejo njegovi učenci:
– videl sem (Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim), videl sem in pričujem, da je to božji Sin: temeljno pričevanje za tisti čas, za vse čase, Jezus ni ideolog, ni revolucionar, je učlovečeni Bog, Odrešenik za vse ljudi;
– Krstnikove besede so potrdilo široki viziji preroka: on bo luč poganskim narodom, zveličanje do konca zemlje – spet poudarek: Jezus je od Očeta poslani Odrešenik, ki ga je človeštvo pričakovalo, za vse ljudi vseh časov.
2. Oznanilo o Jezusu, Bogu-človeku, bo vedno znova križišče, kjer se bodo človeška pota razhajala. Kako različni pristopi, kako različne tudi posledice:
– mnogi izmed njegovih sodobnikov in iz kasnejših generacij so ugotavljali: Bog je obiskal svoje ljudstvo – tako ni govoril noben človek – mnoge življenjske usode so se obrnile za njegovim glasom, vabilom, zgledom, kljub tveganjem;
– Jezusov vstop v svet bo v človeški družbi vedno dejavno odmeval; apostol nas nagovarja: vi, ki ste posvečeni v Kristusu in poklicani k svetosti – kakšna odlika, postajati Gospodu podoben, sočloveka vabiti, voditi h Kristusu;
– Janez predstavi učencem Jezusa: glejte, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta – prišel je, ne da bi svet sodil, ampak da bi se svet rešil po njem, in v to svojo dejavnost vabi, vključuje tudi nas, ki smo poklicani k svetosti.
3. Kako moremo posvečevati sami sebe in voditi k temu tudi druge? Gre pravzaprav za preproste, zelo vsakdanje zadeve:
– če mnogi sejejo razdore, se trudimo za medsebojno odpuščanje, zaupanje;
– če mnogi razglašajo krajo za pogum, ali zagovarjajo znano geslo “znašel se je”, si sami prizadevajmo za pošteno življenje, pošteno delo;
– če toliki prostaško govorijo, pačijo naš jezik, bodimo v besedi dostojni, prav tako pristni, ne delajmo se svetovljane s tem, da potujčujemo svoj jezik;
– če toliki poudarjajo, da je splav osebna človekova pravica (Hitler in njemu podobni so si prilastili pravico, da odstranijo vse, ki so jim bili na poti: telesno in duševno prizadeti, Judje, ideološki nasprotniki), potem poudarjajmo temeljno pravico vsakogar do življenja, kar je v našem okolju, v našem narodu še posebej potrebno.
Z vsem tem lahko pripomoremo, da bo klic: Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta, odmevnejši, učinkovitejši. Med nami vsemi bo manj greha, več življenja!