Nekega dne, medtem ko so bili na poti, je Jezus opazil, da se njegovi učenci, ki so hodili nekoliko oddaljeni od njega, zavzeto pogovarjajo med seboj. Ko so stopili v hišo, jih je vprašal, o čem so se pogovarjali, oni pa so v zadregi molčali. Med potjo so namreč ves čas premlevali, kdo izmed njih naj bi bil največji! Nadaljevanju zgodbe prisluhnimo neposredno v evangeliju:

»Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: ‘Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.’«

»Če kdo hoče biti prvi« – in kdo ne bi hotel biti prvi? Težnja je biti prvi, prekašati druge: to je del človeške narave. Poznamo Arhimedov zakon, na katerem temelji vse pomorstvo: telo, ki je potopljeno v vodo, vzgon poriva navzgor; kolikor večje je potopljeno telo, toliko večja je sila, odvisno od izpodrinjene vode. V nas je skrita podobna sila, ki nezadržno pritiska navzgor, da bi se pokazali, da bi bili nad drugimi. Ponavljam, kar sem že zapisal ob neki drugi priložnosti: če bi si lahko v živo predstavljali celotno človeštvo, kakršno se mora pojavljati pred Božjimi očmi, bi videli predstavo neskončne množice ljudi, ki stopa na prste, ko se vsakdo skuša povzpeti nad drugega, čeprav bi moral pomendrati svojega bližnjega, in vsi kričijo: »Tudi jaz sem tu, tudi jaz sem na svetu!« Strah nas je, da bi šli skozi življenje neopaženi.

Danes je težnja »pokazati se« bolj izrazita, celo mrzlična, zaradi česar ljudje počnejo tudi najbolj nenavadne in nesmiselne stvari, da bi jih drugi opazili; celo zlo in prestopke. Tudi brez teh skrajnih oblik je med nami veliko komolčarstva in ogorčenega tekmovanja, ki zaznamuje celotno družbo. Koliko stvari počnemo, da ne bi bili manj od soseda, kolega, prijatelja …

Kaj si misliti glede te težnje v luči tega, kar pravi Jezus v današnjem evangeliju: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji«? Ali morda Jezus obsoja željo po napredovanju, da bi v življenju delali velike stvari, da bi dali od sebe najboljše, in namesto vsega tega daje prednost ravnodušnosti, malodušju, lenobi? Tako je mislil filozof Friedrich Nietzsche, ki se je besno boril proti krščanstvu, češ da je krivo, ker je prineslo na svet »raka« ponižnosti in odpovedi. V svojem delu Tako je govoril Zaratustra postavi nasproti tej evangeljski vrednoti »voljo po moči«, ki jo uteleša nadčlovek, človek »velikega zdravja«, ki se hoče povzdigniti, ne pa ponižati.

Lahko da smo kristjani včasih slabo interpretirali Jezusovo misel in dali priložnost za takšen nesporazum. A evangelij nam zagotovo noče reči tega. »Če kdo hoče biti prvi …« pomeni, da je mogoče hoteti biti prvi, ni prepovedano, ni greh. Jezus s temi besedami ne le da ne prepoveduje želje biti prvi, ampak jo celo spodbuja. Razodeva pa novo in drugačno pot, kako to uresničiti: ne na račun drugih, ampak v prid drugih. Dodaja namreč: »… naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Pot navzgor je postala pot navzdol. Zadnji v vrsti je še kako lahko prvi: odvisno, od kod izhajamo.

Na hitro poglejmo, kakšni so sadovi enega in drugega načina prednjačenja. K čemu nas vodi želja po moči, četudi je ne razlagamo na Hitlerjev način? Vodi nas v položaj, kjer nekdo gospoduje in drugi služijo; eden postane »srečen« (če je v tem sploh mogoče biti srečen) in ostali, večina, so nesrečni; eden sam je zmagovalec, vsi drugi so poraženci; eden gospoduje, drugi so podrejeni.

Pri služenju pa imajo vsi korist od veličine enega. Kdor je velik v služenju, je velik on sam in dela velike tudi druge; namesto da bi se povzdigoval, hkrati s seboj dviga tudi druge. Taka je bila bl. mati Terezija iz Kalkute. Ona je bila zagotovo »prva dama«. Na njenem pogrebu so bili državni voditelji in svetovno pomembne osebnosti. Toda njena veličina je bila v blagoslov na tisoče ljudem. To je prava veličina. Biti prvi, napredovati na tak način: biti v blagoslov vsemu svetu!

Ali morda s tem obsojamo sleherno športno borbenost, tekmovalnost in konkurenco trga? Ne, ničesar ne obsojamo, kajti posredno tudi te stvari, ko so seveda v pravičnih mejah in so korektne, služijo skupnemu dobremu, višajo raven učinkovitosti ali pa kakovost izdelkov, razvijajo fizične, inovativne in tehnične sposobnosti in so torej v korist vsem. Na svojem področju so koristna vrednota. Sv. Pavel je atletsko tekmovanje vzel celo za zgled tega, kar bi morali ljudje storiti v nekem drugem tekmovanju, ki ga predlaga evangelij:

»Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega« (1 Kor 9,24–25).

Na televizijskih zaslonih pogosto vidimo tek na stadionu. Prikličimo si ga v spomin, ker najbolje ponazarja to, kar sem povedal. Ob koncu teka na sto metrov so vse kamere usmerjene v zmagovalca, ki je upravičeno srečen zaradi svojega zmagoslavja. Toda za enim, ki je zmagal, je še šest ali sedem premagancev, razočaranih, ponižanih, za katere se nihče več ne zanima. To je normalno, to je zakon športa, ki pa osvetljuje notranje omejitve takšnega načina biti »prvi«. »Vsi tečejo, a le eden dobi nagrado.« To so vedno »izključujoča« tekmovanja.

Apostol pa zna videti tudi dobro stran tega atletskega dogajanja. Poglejte, pravi, koliko žrtev, odpovedi, napora in treninga so sposobni tisti, ki se udeležujejo tekmovanj na stadionu. Ali ne bi morali na tem področju nekaj storiti tudi mi, ki hrepenimo po zmagi in nevenljivem vencu?

Če nas torej evangelij vabi na to svojevrstno tekmovanje, na katerem zmaga tisti, ki je »zadnji in vsem služabnik«, skušajmo razumeti, v čem je bistvo služenja, da bi se lahko podali na to pot ali pa vsaj prepoznali tiste, ki jo udejanjajo. Besede služabnik in služenje pa tudi uboštvo in samota imajo lahko dvojni pomen: negativnega in pozitivnega. Če vzamemo pasivni pomen, »služabnik« pomeni nekoga, ki ni svoboden, ki je podrejen drugim, odvisen: vse to so negativni pomeni. Če pa vzamemo aktivni pomen, »služabnik« pomeni nekoga, ki je uslužen, ki se da na razpolago, ki se z veseljem razdaja za druge; označuje dejansko ljubezen, razpoložljivost, altruizem in velikodušnost. Prav to pa evangelij imenuje služenje. In seveda nima prav nič skupnega z odvratnim klečeplazenjem.

Kristjanovo služenje se mora oblikovati po podobi Jezusovega služenja. Če dobro pomislimo, je bilo tekmovanje, kot nam ga predstavi današnji evangelij, ko je prvi tisti, ki se postavi na zadnje mesto, že končano in dobljeno. On je resnično postal zadnji in služabnik vseh, dal je življenje za rešenje mnogih. Pri zadnji večerji je hotel umiti noge apostolom prav zato, da bi jim dobro vtisnil v spomin ta ideal. Vzkliknil je: »Glejte, jaz sem med vami kot tisti, ki služi.« Nam ne preostane drugega, kakor da mu »sledimo«, da gremo za njim, ga posnemamo, da bi z njim delili njegovo zmago.

Tudi tokrat se ne bomo poslovili, ne da bi nakazali kakšno konkretno področje, kjer se bomo trudili uresničiti evangeljski nauk. Hiba, ki se neposredno zoperstavlja duhu služenja, je težnja, da bi drugim vsilili svojo voljo. To je samovolja, avtoritarnost. Kdor ima to prirojeno nagnjenje (v družini, skupnosti, podjetju, v pisarni), se niti ne zaveda, koliko trpljenja povzroča ljudem okoli sebe, in se čudi, da mu drugi niso hvaležni za vso njegovo gorečnost in prizadevnost ter jih obtožuje nehvaležnosti.

To ni služenje, ampak gospodovanje. V italijanščini je velika razlika med glagoloma služiti in zasužnjiti. Prvi pomeni biti služabnik, drugi pa narediti druge za služabnike. Če le malo posumimo, da bi bili lahko tudi mi v vrsti tistih, ki so pripravljeni služiti in se razčetveriti, da bo le vedno vse po naše, skušajmo spremeniti to držo in posnemati Jezusa, ki je bil »krotak in iz srca ponižen« služabnik.