Prisluhnimo nekaterim Jezusovim besedam iz današnjega evangelija:

»In govoril je: Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«

Ciklus zrna pozna tri faze: setev, rast in žetev. Vse te tri faze so omenjene v priliki, ki smo jo poslušali in govori o Božjem kraljestvu. Na eno od postnih nedelj smo komentirali odlomek iz evangelija, kjer nam Jezus spregovori o zrnu, ki pade v zemljo in umre, da bi prineslo sad. Na neki način smo se enkrat že ukvarjali s setvijo in z rastjo. Ustavimo se ob tretji fazi, pri žetvi. Ta tudi ustreza sedanjemu letnemu času. »Junija vzemi srp v roke,« pregovorno pravijo kmetje.

Kaj na duhovnem področju pomeni žetev, nam pove Jezus sam, ko komentira priliko o pšenici in ljuljki:

»Žetev je konec sveta … Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč … Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,39–43).

Žetev torej pomeni sklepno dejanje zgodovine, vesoljno sodbo. Bogoslužje današnje nedelje usmerja naše razmišljanje prav v to smer. V drugem berilu namreč poslušamo odlomek iz sv. Pavla, ki pravi:

»Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.«

Ideja o poslednji sodbi podzavestno vzbuja v nas misel na strah, stisko, resnost. Pesem »Dies irae, dies illa: Strašen dan bo dan plačila … Kolik strah bo svet obdajal, ko bo vseh sodnik prihajal, k ostri sodbi človek vstajal!« Tudi Michelangelo v svoji slavni Poslednji sodbi v Sikstinski kapeli vidi sodbo v tej strogi perspektivi. Osredotočil se je na trenutek, ko Kristus reče zavrženim: »Proč izpred mene, prekleti!« Ob pogledu nanj nas veliko bolj prevzame tisto, kar se dogaja spodaj, v peklu, kot pa zgoraj, med blaženimi.

Toda vse to je zelo enostransko. Najpomembnejša stvar sodbe ni: »Proč izpred mene, prekleti!«, ampak: »Pridite, blagoslovljeni!« Resničnost poslednje sodbe je v spodbudo, ne pa zato, da bi nas strašila. »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta,« nam je rekel Jezus. Sama podoba žetve, kot tudi vzporedna podoba trgatve, ne namiguje na žalost in strah, ampak nasprotno, na veselje in praznik. Mi bomo tokrat v vsakem primeru sledili tej pozitivni smeri. Morda se nam bo celo uspelo spraviti s to versko resnico in bo v nas zagorela kakor bakla.

Nekoč je bil sv. Frančišek Asiški v utrdbi San Leo med Romanjo in Markami. V tistem gradu je bilo veliko razburjenje zaradi investiture novega viteza, praznovalo je vse mesto. Sv. Frančišek je skušal spodbuditi ljudi, da bi pomislili na neko drugo praznovaje. Zato se je, pripovedujejo Rožice, povzpel na zid in je začel navdušeno prepevati: »Dobrina, ki jo pričakujem, je tako neskončna, da mi je vsaka muka draga!«

Upanje torej. »Česar oko ni videlo,« je rekel Pavel prvim kristjanom, »in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Rekel je še: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18). Žetev, o kateri govori Jezus, je trenutek, v katerem bo Bog …

»obrisal vse solze z njihovih oči
in smrti ne bo več,
pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več.
Kajti prejšnje je minilo« (Raz 21,4).

Če ste imeli pred kratkim v družini žalovanje, morate takole pomisliti na pokojnega: pri Bogu Očetu je, ki ga je pričakoval na drugi strani praga večnosti, da bi mu obrisal z oči zadnjo solzo.

Slikar, ki je znal bolje od vseh izraziti ta veseli značaj zadnjega dejanja človeške zgodovine, je bil blaženi Angelik. Tudi on je naslikal slavno Poslednjo sodbo. Blaženih ne postavi zgoraj in obsojenih spodaj, kot je to storil Michelangelo, ampak v skladu z evangelijem postavi pogubljene na Sodnikovo levico, izvoljene pa na njegovo desnico. Tudi tukaj je nevarno, da usmerimo pogled le na nekatere presunljive podrobnosti, ki se nanašajo na pogubljene. Gledati moramo namreč, kar je na Sodnikovi desnici, zgoraj in vsepovsod: ples, nežni objemi, kakor med ljudmi, ki se srečajo na varnem kraju, potem ko so preživeli veliko naravno katastrofo in se približali mirnemu prebivališču.

Ko govorimo o sreči blaženih v nebesih, je najpogostejši ugovor ljudi naslednji: »Kaj bomo delali vso večnost v nebesih? Gledali bomo Boga iz obličja v obličje; prav, toda ali se ne bomo tega večnega početja naveličali?« Normalno je, da tako razmišljamo, ker živimo med snovnimi stvarmi in iz izkušnje vemo, da nobena stvar, nobena prireditev ali dogodek, nobeno bitje, pa naj bo vse to še tako popolno, ne zmore v neskončnost zadržati naše pozornosti in ohraniti nenehnega zadovoljstva.

Toda v večnem življenju ne bo tako. Tistim, ki so si v času sv. Avguština zastavljali isto vprašanje, je svetnik odgovoril: »Nihče naj se ne boji, da se bo dolgočasil, nihče naj ne verjame, da bo tudi tam dolgčas. Ali se zdaj dolgočasiš, ko si zdrav? Vsaka stvar v tem življenju na koncu človeka utrudi; zdravje pa nikoli ne utrudi. Če te zdravje ne utruja, ali te bo utrudila nesmrtnost?«

Dve človeški želji se po svoji naravi nikoli ne izčrpata: spoznanje in ljubezen. Naveličamo se lahko stvari, ki jo poznamo, ne pa samega spoznanja; naveličamo se lahko človeka, ki ga ljubimo, ne pa ljubezni same. Ko se tu na zemlji naveličamo neke stvari, se obrnemo k drugi in potem k naslednji (so ljudje, ki v tem ritmu življenja izbirajo eno zakonsko zvezo za drugo, in postajajo vedno bolj nezadovoljni in prazni, kot so bili prej). Toda predpostavljajmo, da naj bi bilo neko bitje, ki ima v sebi vso resnico, ki naj bi jo spoznali, in vso ljubezen, ki si jo lahko želimo: ali ne bo v tem primeru naša sreča večna, ne da bi se utrudili? To »bitje« obstaja: to je Bog. Kdo ne bi v trenutku največje sreče in najbolj polnega življenja podpisal, če bi mu predlagali, da bi se ta trenutek podaljšal v večnost? Ali bi ga bilo mar strah, da se bo dolgočasil? Na to sploh ne bi pomislil. Večno življenje je prav to. Večni trenutek!

Ena črnskih duhovnih pesmi opisuje vstop svetnikov v nebesa. Njen odpev pravi: »Svetniki vsi gredo v nebo, svetniki vsi gredo v nebo, daj, Gospod, da smem iti z njimi, s svetniki, ki gredo v nebo.« Vse bistveno je prav tu: biti del tiste množice, ki praznuje in ki na sliki blaženega Angelika med plesom vstopa v nebesa.

Tukaj se pridružuje povabilo, ki izhaja iz našega razmišljanja, konkreten predlog, kaj storiti. »Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem« (Gal 6,1). Vemo, da so zadnji tedni pred žetvijo ali pred trgatvijo za žito in za grozdje najdragocenejši. Vsak sončen dan močno vpliva na kakovost zrnja in na moč vina. En sam dan je vreden za nekaj tednov. Enako se dogaja človeku tudi na duhovnem področju. Leta zrelosti in starosti so izredno dragocena. Ta leta so vse prej kot »nerodovitna«.

Spomnimo se pravljice o dveh mulah. Lahko nas spodbudi, da bomo mirneje prenašali težo življenja, zavedajoč se ne le tega, da bo vse to kmalu minilo, ampak tudi tega, da nam je pripravljena večna krona slave.

Dve muli se s svojim gospodarjem vračata s trga. Ena je otovorjena z dvema težkima vrečama soli, druga pa z dvema velikima vrečama gob. Tista, otovorjena s soljo, vsa potna le s težavo napreduje, medtem ko druga, otovorjena z lahkimi gobami, lahkotno poskakuje in se norčuje iz utrujene sopotnice. Pridejo do reke, ki jo je bilo treba prebresti. Obe muli stopita v vodo. Tista, obložena z gobami, začenja čutiti vedno večjo težo na svojem hrbtu. Gobe so se počasi napojile z vodo, dokler izčrpana nesrečnica ne potone pod težo. Ona druga, obložena s soljo, pa se je korak za korakom čutila lažjo, ker se je sol topila, in kar naenkrat se je, osvobojena slehernega bremena, znašla na drugem bregu.

To bredenje čez reko pomeni isto kot žetev v Jezusovi priliki: to je trenutek resnice. Razumljivo je, kaj predstavlja mula, obložena z gobami (človeka, ki živi nečimrno, ki v svojem življenju išče le užitek in lagodnost in na druge prelaga vsa bremena).

Rekel sem, da tokrat pustimo ob strani negativni konec. Pomislimo zato na mulo, obloženo s soljo. Ta predstavlja tiste, ki vzamejo življenje zares, ki ne le da ne prelagajo bremen na druge, ampak jim skušajo pomagati nositi njihova bremena. Prišel bo dan, ko bodo vsa njihova bremena odpadla in se jih bodo spominjali le še kot vode, ki je odtekla. Ostalo pa bo zasluženje, ker so jih prenašali.

Vir: Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 172-175.