V današnjih berilih je večkrat slišati besedo, ki je tisočletja že sama po sebi zbujala stisko in strah: gobavost! Dva zunanja dejavnika sta pripomogla k povečanju strahu pred to boleznijo, dokler ni postala simbol največje nesreče, ki lahko doleti človeka in ga izolira na najbolj nečloveške načine (ograja z bodečo žico, zapori, gozdovi, pokopališča, norišnice, puščava). Prvi dejavnik je bilo prepričanje, za katerega danes vemo, da je v veliki meri zgrešeno, da naj bi bila ta bolezen tako zelo nalezljiva, da se z njo okuži vsak, ki pride v stik z obolelim; drugi razlog, tudi ta brez utemeljitve, pa je, da je gobavost kazen za greh. Vse to je telesnemu trpljenju dodajalo še dušno trpljenje, ki sta ga povzročala obsodba in zaničevanje družbe.
Največ je k spremembi odnosa do gobavcev in zakonodaje v zvezi z njimi prispeval francoski pesnik in časnikar Raoul Follereau (1903–1977). Leta 1954 je uvedel svetovni dan gobavcev, pospeševal je znanstvene kongrese in končno dosegel, da so preklicali zakonodajo, ki je izločevala gobavce.
Ob pojavu gobavosti nam berila današnje nedelje pokažejo najprej držo, kakor jo predvideva Mojzesova postava, potem pa tudi držo, ki jo najdemo v Kristusovem evangeliju. V odlomku iz Tretje Mojzesove knjige je rečeno, naj človeka, za katerega sumijo, da naj bi bil gobav, peljejo k duhovniku, ta pa naj stvar preveri in »naj ga razglasi za nečistega« (3 Mz 13,3). Od tistega trenutka:
»Gobavec, ki ima na sebi bolna mesta, naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, naj zakriva brke in naj kliče: ‘Nečist, nečist!’ Vse dni, dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče.«
Ubogi gobavec, izgnan iz človeške družbe, mora za povrh sam poskrbeti za to, da se ga ljudje na daleč izogibajo, ko jih opozarja na nevarnost. Edina skrb družbe je, da zaščiti samo sebe. Zdaj pa poglejmo, kako v današnjem evangeliju ravna Jezus:
»K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: ‘Če hočeš, me moreš očistiti.’ Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: ‘Hočem, bodi očiščen!’ Gobe so takoj izginile in bil je očiščen.«
Jezusa ni strah okužbe; gobavcu dovoli, da mu pride povsem blizu in pred njim pade na kolena. Še več, v času, ko so bili ljudje prepričani, da je že sama bližina gobavca lahko vzrok za okužbo, on »iztegne roko in se ga dotakne«. Ne mislimo, da se je vse to zgodilo spontano in Jezusa ni nič stalo. Kot človek je tako glede tega in tudi drugih stvari delil prepričanje svojega časa in družbe, sredi katere je živel. Toda sočutje do gobavca, ki ga je nosil v sebi, je bilo močnejše od strahu pred gobavostjo.
Jezus v teh okoliščinah izgovori eno najlepših in najbolj božjih misli, čeprav zelo zgoščeno: »Hočem, bodi očiščen.« »Če hočeš, moreš,« je rekel gobavec in tako izpovedal svojo vero v Jezusovo moč. Jezus pokaže svojo moč tako, da to stori. Jezus s tem implicitno razodeva svojo božansko presežnost. Noben čudodelec ob čudežu ne more tako govoriti, ker ve, da lahko on le prosi, roti, toda z močjo svoje volje ne more narediti čudeža, ta je odvisen le od Boga. Samo Jezus lahko reče v prvi osebi: »Hočem,« ker ve, da je »eno« z Očetom.
Ta primerjava med Mojzesovo postavo in evangelijem, ki se tiče gobavosti, nas sili, da si zastavimo vprašanje: pri kateri od teh dveh drž pa se navdihujem jaz? Res je, da gobavost danes ni več bolezen, ki bi vzbujala strah (čeprav je danes po svetu še okoli dvajset milijonov gobavcev), da je ob pravočasnem odkritju popolnoma ozdravljiva in je v večini držav povsem premagana; toda njeno mesto so prevzele druge bolezni. Že nekaj časa se govori o »novih gobavostih« in »novih gobavcih«. S temi izrazi se ne označujejo toliko današnje neozdravljive bolezni kot tiste (aids in odvisnost od mamil), pred katerimi se družba brani tako, kakor se je nekoč branila pred gobavostjo: z osamitvijo bolnika na obrobje.
Nekateri kraji se organizirajo in nasprotujejo, da bi v njihovem okolju odprli ustanovo za tovrstne bolnike. Ne sodimo prehitro teh ljudi, kakor da stvar v resnici ne bi predstavljala nikakršne težave in bi šlo le za sebičnost. Vsak naj raje, kakor pravi sv. Pavel, »sebe presodi« (1 Kor 11,28), da bi videl, v katero stran se nagiba njegovo srce: ali k strogosti postave ali pa k evangeljskemu sočutju. Mi ne moremo reči, kakor je rekel Jezus: »Hočem, bodi očiščen.« Lahko pa vsaj »iztegnemo roko« in se »dotaknemo« teh nesrečnih bratov in sester. To lahko storimo na nešteto načinov. Včasih jim lahko čisto konkretna kretnja, da jim ponudimo roko, pomeni veliko tolažbo in pomoč, ker se bodo tako še vedno počutili ljudje, kakor drugi. Tisto, kar je predlagal Raoul Follereau, da naj bi storili za gobavce in je veliko prispevalo k omilitvi njihove osame in trpljenja, bi morali storiti (in, hvala Bogu, mnogi to počno) do novih gobavcev.
Pogosto tovrstna naklonjenost, posebno še, če mora človek zato premagati samega sebe, pomeni začetek resničnega spreobrnjenja. Najbolj znan je primer Frančiška Asiškega, ki ima srečanje z gobavcem za začetek novega življenja: »Ko sem namreč bil še v grehih,« tako začenja svojo Oporoko, »se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo.« Življenjepisi poročajo, kako se je zgodilo to srečanje, ki je spremenilo njegovo življenje. Jezdil je na konju, ko je sredi asiške ravnine od daleč zagledal gobavca. Skušal je pognati konja, da bi zaradi studa in odpora pobegnil, toda v nasprotju z njegovo voljo (prav v tem trenutku se odloča resnično spreobrnjenje) se je ustavil; še več: razjahal je konja ter stekel in poljubil gobavca (prim. Tomaž Čelanski, Drugi življenjepis, 5,9). Od tistega dne naprej je postal prijatelj gobavcev, ki jih je spoštljivo in ljubeče imenoval »bratje kristjani«; pogosto jih je obiskoval, izmival jim je rane in jim dajal jesti. Nekaj edinstvenega pa je, da mu je ta bližina, ki se mu je nekoč zdela nekaj najbolj grenkega in odvratnega na tem svetu, postala ne le izvir duhovnega, ampak tudi človeškega veselja »za telo«, kakor sam pravi.
Osvetliti pa moramo še drug nauk, ki ga vsebuje današnji evangeljski odlomek. Ta je prikladnejši od slehernega premisleka, da bi dojeli razliko med postavo in evangelijem v odnosu do te zares »smrtonosne« bolezni, s katero smo vsi, brez izjeme, okuženi in za katero je bila gobavost (čeprav zmotno) simbol: ta bolezen je greh. Stara postava ni ozdravljala od greha, ni podeljevala življenja; omejevala se je na razkrivanje prestopkov, na prepoznanje, ali je bil človek pravičen ali grešnik, kakor je storila tudi z gobavostjo; Kristusova milost pa osvobaja od greha, daje življenje, kakor to stori Jezus z gobavcem. Postava naroča, kaj je treba storiti, milost pa daje, da to storimo. »Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh« (Rim 3,20). Ozdravljenje gobavca torej postane priložnost, da se zavemo še mnogo bolj veličastnega ozdravljenja, ki se je zgodilo v nas, ko smo bili »opravičeni … zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu« (Rim 3,24). Najbolj tolažeče pa je vedeti, da se ta čudež v življenju ne zgodi le enkrat, in če bi se vnovič okužili, nam ne bi bilo več pomoči. Vsakokrat, ko tudi mi spokorjeni »na kolenih« ob Kristusovih nogah in nogah Cerkve priznavamo naš greh, lahko slišimo besede: »Jaz te odvežem tvojih grehov«, kar na duhovnem področju pomeni isto kot: »Hočem, bodi očiščen!«
Kaj je potrebno, da bi vse to postalo resničnost in ne le lepa teologija? Najprej moramo priznati lastno slabotnost, pokazati naše rane tistemu, ki jih lahko ozdravi. Včasih je za ta korak potrebno preseči ne le lastno upornost, ampak tudi človeški ozir pred kulturo in družbo, ki zanika greh, ki se iz njega norčuje in nas skuša na vsak način prepričati, da to, kar pravimo, sploh ni kakšna velika stvar. Gobavec iz evangelija je deležen čudeža, ker je tvegal prelomiti tabu; medtem ko so se vsi drugi zaradi strahu skrivali, je on prišel na plano. Nekega dne je Jezus žalosten pripomnil:
»Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána« (Lk 4,27).
Samo Sirec Naaman je bil ozdravljen, ker je samo on veroval ter šel iz svoje dežele, da bi prosil preroka za pomoč. Tudi danes so v svetu številni »gobavci« (ki imajo hujšo gobavost, o kateri smo govorili); toda vsi niso ozdravljeni, ampak le tisti, ki se zavejo, kako nevarna je ta gobavost, in iščejo ozdravljenje pri njem, ki jim ga lahko nakloni.
Pripovedujejo, da je kralj sv. Ludvik IX. nekega dne javno rekel, da bi bil rajši tridesetkrat gobav, kakor da bi zapadel v en sam smrtni greh. Na to mu je navzoči baron Joinville zgrožen odvrnil, da bi on rajši storil trideset smrtnih grehov, kot pa postal gobav. Pesnik Péguy, ki se tega spominja, komentira (kot običajno, tudi tu govori Bog): »O, če bi Joinville z duhovnimi očmi videl, kaj naj bi bila gobavost duše, ki je ne imenujemo zaman smrtni greh, če bi z duhovnimi očmi videl tisto suho plesen duše, ki je neskončno bolj nevarna, neskončno bolj pogubna, neskončno bolj zlobna, neskončno bolj odvratna, bi on sam takoj razumel, kako absurdno je bilo njegovo razmišljanje in da se o tem sploh ne sprašuje. Toda vsi ne gledajo z duhovnimi očmi. Jaz to razumem, pravi Bog, vsi niso svetniki, takšno je moje krščanstvo« (Skrivnost nedolžnih svetnikov).
Evangeljska pripoved prinaša nenavaden sklep, čeprav niti ni tako neobičajen:
»Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: ‘Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.’«
Jezus ukaže ozdravljencu, da tega nikomur ne pove, ampak naj se pokaže duhovniku, kot je to predpisovala Mojzesova postava. Tako je nakazal, da ni prišel postave odpravit, prišel jo je »dopolnit«, se pravi udejanjit tisto, kar je postava predpisovala, ni pa dala moči, da bi človek to lahko storil. Duhovnikom je hotel ponuditi tudi priložnost, da bi verovali, ko bodo videli, da se v njem izpolnjujejo znamenja, ki so jih pričakovali od Mesija, med katerimi je bilo prav »očiščenje gobavcev« (Mt 11,5).

Vir: Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2012, str. 149-153.