Evangeljski odlomek nas povede v nastajanje prvega jedra učencev, iz katerega se bo najprej razvil apostolski zbor in pozneje celotna krščanska skupnost. To je Cerkev v svojem »porajanju«, neponovljiv trenutek, poln čudovitih del, novosti in obljub. Porajanje je trenutek, ko vzklije »življenje«; če gre za človeka, je takšna zaljubljenost v primerjavi s poročenostjo, ki sledi, ali pa institucija, če gre za novo družbeno tvorbo.

Janez je še vedno na bregu Jordana skupaj s še dvema učencema, ko vidi Jezusa iti mimo in se ne more zadržati, da ne bi ponovno zaklical: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca razumeta, za vedno zapustita Krstnika in gresta za Jezusom. Ko Jezus opazi, da gresta za njim, se obrne in vpraša: »Kaj iščeta?« Odgovorita mu in nekako prebijeta led: »Rabi, kje stanuješ?« Odgovori jima: »Pridita in bosta videla.« Šla sta, videla in tisti dan ostala z njim. Tisti trenutek je bil tako odločilen za njuno življenje, da sta si zapomnila celo uro, ko se je zgodilo: bilo je okoli štirih popoldne.

Ko je Jezus videl Simona, mu je rekel skrivnostne besede, katerih pomen danes poznamo. Spremenil mu je ime in mu rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa (kar se prevaja Peter).« Tako vidimo ne le začetek procesa pridruževanja, ki vodi k oblikovanju Cerkve, ampak tudi prvo naznanilo njene organiziranosti in ureditve. Petru bo namreč pozneje rečeno: »Na tej skali bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18).

Sv. Pavel nas v drugem berilu uvede v ozračje krščanske skupnosti, ki je že organizirana, z vsemi problemi, ideali in napetostmi. Ena od teh napetosti zadeva pravilno spolno življenje. Začetek verovanja in krst na tem področju ne izničita naravnih teženj, vzgibov in večnega boja med mesom in duhom. V Korintu, poganskem mesto ob morski obali, se zdi, da so bile tovrstne težave posebej hude. Potreba, da bi obrzdal zlorabe, daje apostolu priložnost za čudovito katehezo o čistosti. Začenja rekoč:

»Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas.«

Ob tej misli bi rad tudi jaz na kratko spregovoril o tem občutljivem področju krščanskega življenja. Govoriti o čistosti v današnjem svetu, z vsem tem, kar dandanes vidimo in slišimo, se lahko zdi že od začetka izgubljena bitka. Toda evangelij nas sili, da se odzovemo prav na neobčutljivo miselnost, ki se je sprijaznila s slabim. Morda nas Jezus pozna bolje od nas samih in ve, da je v globini človeškega srca, še posebej v srcu mladih, skrivno hrepenenje, nostalgija po čistosti, ki je nobeno blato ne more povsem prekriti. Pesnik Tagore je rekel: »Čistost je bogastvo, ki prihaja iz preobilja ljubezni in ne iz njenega pomanjkanja.«

Morda najbolje razumejo razmišljanje o ljubezni prav resnično zaljubljeni. Spolnost postane »nečista«, ko drugega (ali pa lastno telo) zoži na predmet, na stvar, a to je tisto, kar tudi resnično zavrača. Številna pretiravanja na tem področju imajo nekaj umetnega, so posledica vsiljevanja od zunaj, narekujejo jih tržni in potrošniški razlogi. Še zdaleč niso, kot bi nas radi prepričali, »spontan razvoj navad«.

Eno od opravičil, ki najbolj prispevajo k pospeševanju greha nečistosti v splošni miselnosti in odvezujejo od vsake odgovornosti, je v tem, da to nikomur ne škodi, ne dela nasilja nad pravicami in svobodo drugih, razen če gre za posilstvo ali nasilje. Toda ne bo držalo, da se greh nečistosti ustavi pri človeku, ki ga stori. Vsaka zloraba, kjerkoli in kdorkoli jo že stori, onesnaži človekovo moralno okolje, ima za posledico propadanje vrednot in ustvarja tisto, kar sv. Pavel imenuje »postava greha« in opiše njegovo strašno moč, ki povleče ljudi v propad (prim. Rim 7,14 sl.). Prva žrtev vsega tega je družina.

V judovskem Talmudu beremo o zagovorniku, ki dobro ponazori solidarnost, ki je v slabem in v škodi, ki jo vsak greh, tudi osebni, povzroči družbi: »Na krovu barke je nekaj ljudi. Eden od njih vzame sveder in začne pod sabo vrtati luknjo. Drugi potniki, ki to vidijo, mu zgroženi rečejo: ‘Kaj delaš?’ On jim odgovori: ‘Kaj vam mar? Luknjo vrtam pod svojim sedežem, ne pod vašim!’ ‘Že, že,’ mu odvrnejo drugi, ‘toda voda bo vdrla in vsi se bomo potopili!’«

Pojavi, ki si zaslužijo vso grajo, kot so izkoriščanje mladoletnih, posilstva in pedofilija, se ne rodijo iz nič. Vsaj deloma so sad ozračja pretiranega vzburjenja, v katerem živimo in v katerem najšibkejši podležejo. Ni bilo lahko zaustaviti blatnega plaza, ki se je pred časom sprožil in je blato začelo drseti ter je zasulo in uničilo nekaj vasi v Kampanji. Potrebno bi bilo preprečiti pretirano sečnjo gozdov in drugo okoljsko škodo, ki je nezadržno pripeljala do plazu. Enako velja za določene tragedije, v ozadju katerih je spolnost. Ko so uničena naravna varovala, se jim ni več mogoče izogniti. Vedno me zmede, ko spremljam sredstva družbenega obveščanja, ki si trgajo oblačila, ko se zgodijo takšna dejanja, ne zavedajo pa se dela odgovornosti, ki jo imajo tudi oni za vse, kar govorijo ali prikazujejo v drugih prispevkih istega časopisa ali TV dnevnika.

Ne bi se rad predolgo zadržal pri opisovanju sedanjega položaja, ki nas obdaja in ga vsi dobro poznamo. Poglejmo, kaj pravi apostol v današnjem odlomku pozitivnega o čistosti:

»Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.«

Poganski motiv za čistost je v določenem smislu prav nasproten. Filozofi – stoiki in epikurejci – tistega časa so učili, da se je treba izogibati nečistim grehom, da ne bi izgubili nadzora in oblasti nad seboj in postali sužnji strasti; tukaj pa je potrebno spoštovati telo zato, ker nismo »gospodarji« samih sebe, kajti telo nam ne pripada, ampak je Gospodovo in ga je odkupil za visoko ceno. Namen čistosti je veliko plemenitejši in je vezan na dostojanstvo samega telesa; dano nam je, da bi poveličevali Boga na en ali drug mogoč način: v zakonu in rodovitni ljubezni ali pa v Bogu posvečeni deviškosti.

Poglejmo, kakšno spodbudo lahko iz tega izluščijo verni in vsi pošteni ljudje, ki jim ni vseeno za družino in družbo. Danes ne zadostuje več čistost, ki so jo ustvarili strahovi, tabuji, prepovedi, beg moškega pred žensko in obratno, kot da bi bil eden od njiju vedno in nujno past za drugega in njegov možni sovražnik, namesto – kakor pravi Sveto pismo – »pomoč«. Sama sodobna organizacija družbenega življenja izničuje tovrstne obrambe s promiskuiteto, ki jo vnaša na vsa področja življenja. Namesto zunanjih je potrebno spodbujati notranjo obrambo, ki temelji na osebnem prepričanju. Čistost je potrebno gojiti zaradi nje same, zaradi pozitivne vrednosti, ki jo ima za človeka, in ne le zaradi težav, zdravja ali dobrega imena, ki je lahko ogroženo zaradi njene prelomitve.

Poglejmo, kaj lepega in pozitivnega lahko prinese čistost moškemu in ženski v različnih življenjskih stanovih. Napor za ohranjanje čistosti lahko omogoči odraščajočemu človeku, da se resneje posveti študiju, ne da bi izgubljal svoje energije v navadah, ki ga zapirajo v samega sebe ali pa v avanture, ki ga vodijo v cinizem, v nesposobnost za doseganje resničnih idealov in prave ljubezni. Omogoča življenje in srečo v vsakem življenjskem obdobju, ne da bi katero od njih preskočili. Ustvarja prostor za izkustvo drugih vrst ljubezni, kot je prijateljstvo, ki je tako zelo pomembno v človeškem življenju.

Skupino mladih so vprašali, ali se jim zdi v njihovi starosti mogoče in pozitivno prijateljstvo med fanti in dekleti, ki se ne bi takoj spremenilo v nekaj drugega. Eden izmed njih je odgovoril: »Da, verjamem v takšno prijateljstvo, ker ga živim. Zakaj ga ne spremeniva takoj v ‘veliko ljubezen’? Ne zdi se nama, da je vredno določiti konec tako lepemu in globokemu prijateljstvu in se predati klasični zaljubljenosti mladostnikov; mislim, da pri šestnajstih še nimava pravice dokončno zavreči mladosti.« Imel je prav. Prijateljstvo med mladostniki, ki ga živijo odkrito, pomaga odkriti lepše in skrivnostnejše plati psihologije drugega, ozdravlja strahove in nezaupanje do drugega spola, navaja na dialog, veliko bolj kot določen zožen krog med dvema, ki že predpostavlja razrešeno marsikatero od teh težav. Ko bo prišla velika ljubezen, z istim ali drugim človekom, jo bo mogoče živeti močneje in bolj zrelo.

Pri zaročencih skupno prizadevanje za čistost omogoča rast v tisti ljubezni, ki jo ustvarja medsebojno spoštovanje in sposobnost čakanja, in to bo nekoč edino, kar bo zagotavljalo njun uspešen zakon. Omogoča jima, da cenita preproste izraze naklonjenosti, kot so stisk roke, pogled, poljub; vse to se bo drugim lahko zdelo banalno, njima pa pomeni neizmerno veliko.

Poročenima čistost, ki se sedaj imenuje zvestoba, omogoča, da si vsak večer iskreno pogledata v oči, da pogledata brez očitanja svoje otroke; omogoča, da sta njuni srci pri družini, in ne kje drugje. Preprečuje, da bi se znašla v dvojnem življenju, ki je polno dvoličnosti in ki mu vedno grozita prešuštvo in prevara.

Bogu posvečenim redovnikom, redovnicam in duhovnikom čistost omogoča, da so bratje in sestre vsem, ne da bi si hoteli kogarkoli zadržati le zase. Omogoča, da odložimo sleherno skrivnost in se približamo sleherni bedi, ne da bi se osebno vanjo zapletli; omogoča, kakor je rekel veliki Lacordaire, da imamo »jekleno srce za čistost in meseno srce za ljubezen«.

In končno vsem – mladim, poročenim in Bogu posvečenim – čistost zagotavlja najdragocenejšo stvar na svetu: možnost, da se približamo Bogu. »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.« Ne bomo ga videli šele nekega dne, po smrti, ampak že sedaj. Videli ga bomo v lepoti stvarstva, človeškega obličja, v umetniškem delu; videli ga bomo v lastnem srcu.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 169-174. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.