Polnočnica

Starodavni običaj predvideva za božični praznik tri maše: »polnočnico«, »zorno ali pastirsko mašo« in »dnevno mašo«.

V vsaki izmed njih je s pomočjo Božje besede, za vsako mašo posebej izbrane, predstavljen različen vidik skrivnosti, da bi tako imeli nanjo t. i. tridimenzionalni pogled. Polnočnica nam predstavi dejstvo Kristusovega rojstva in okoliščine, v katerih se to zgodi. Zorna maša s pastirji, ki gredo v Betlehem, nakazuje, kakšen naj bi bil naš odgovor na oznanilo skrivnosti: brez obotavljanja naj bi šli počastit Dete. Dnevna maša, ki ima v središču prolog evangelija po Janezu, nam razodeva, kdo je v resnici tisti, ki se je rodil: večna Božja Beseda, ki je obstajala pred stvarjenjem sveta.

Rekel sem, da se polnočnica osredotoča na dogodek, na zgodovinsko dejstvo. To je opisano s presenetljivo preprostostjo, brez sleherne dokumentacije. Tri ali štiri vrstice preprostih in običajnih besed, ki opišejo absolutno najpomembnejši dogodek v človeški zgodovini, to je prihod učlovečenega Boga na zemljo:

»Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.«

Nalogo osvetliti pomen in moč tega dogodka evangelist zaupa pesmi, ki jo angeli zapojejo, potem ko so povedali novico pastirjem:

»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

Tej kratki pesmi angelov so bili dodani že v 2. stoletju nekateri vzkliki Bogu: ( »hvalimo te, slavimo te …« ), pozneje pa so jim sledile nekatere prošnje h Kristusu ( »Gospod Bog, Jagnje Božje …« ). Tako razširjeno besedilo je bilo najprej umeščeno v božično mašo, kasneje pa v vse praznične maše, kar velja še danes. Slava, ki jo pojemo ali recitiramo na začetku maše, pomeni spomin na božič, ki je navzoč v vsaki evharistiji, kot da bi pomenila živo nadaljevanje med Kristusovim rojstvom in njegovo smrtjo, med učlovečenjem in njegovo velikonočno skrivnostjo.

Angelsko petje ima dva dela, v katerih se posamezne prvine med seboj ujemajo v popolnem paralelizmu. Imamo tri pare izrazov, ki si stojijo nasproti: slava – mir; Bogu – ljudem; na višavah – na zemlji.

Gre za oznanilo v povednem, ne v želelnem naklonu; angeli oznanjajo novico, ne zgolj želje in obljube. Glagol ni naj bo, marveč je: ne »naj bo mir«, ampak »je mir«. Z drugimi besedami, s svojo pesmijo angeli izražajo smisel tega, kar se je zgodilo, razglašajo, da rojstvo Deteta uresničuje Božjo slavo in mir ljudem. Tako razlaga besede angelov tudi bogoslužje, ki v vstopnem spevu polnočnice ponavlja: »Nocoj prihaja pravi mir na svet.«

Skušajmo sedaj dojeti pomen posameznih izrazov te pesmi. »Slava« (doxa) tu ne pomeni samo Božjega sijaja, ki je del njegove narave, ampak še bolj slavo, ki se kaže v Božjem osebnem delovanju in ki vzbuja v njegovih ustvarjenih stvareh slavljenje. Ne gre za Božjo objektivno slavo, ki vedno obstaja in je neodvisna od kakršnega koli priznavanja, ampak gre za človekovo spoznanje in hvaljenje Božje slave. Sv. Pavel govori v tem istem pomenu o spoznanju »Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa« (2 Kor 4,6).

»Mir« (eirene) pomeni v kleni svetopisemski govorici skupek mesijanskih dobrin, pričakovanih v eshatoloških časih; na poseben način sta to odpuščanje grehov in dar Božjega Duha. Izraz je zelo blizu besedi »milost«, kateri je skoraj vedno pridružen v pozdravih, ki jih najdemo na začetku apostolskih pisem: »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta« (Rim 1,7). To pomeni veliko več kot zgolj odsotnost ali ustavitev vojn in človeških nasprotovanj; pomeni ponovno vzpostavljen miren in sinovski odnos z Bogom, z eno besedo to pomeni odrešenje. »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom« (Rim 5,1). V tem smislu bo mir poistoveten s Kristusom: »Kajti on je naš mir« (Ef 2,14).

In končno še izraz »po volji« (eudokia), ki pomeni izvir vseh teh dobrin in motiv za Božje delovanje, ki je njegova ljubezen. V preteklosti so ta izraz prevajali »dobre volje« (pax hominibus bonae voluntatis), s čimer so razumeli človeško dobro voljo, ali ljudje, ki so dobre volje. S tem pomenom je izraz prišel v Slavo in je bil sprejet tudi v krščanski govorici. Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru s tem izrazom označujemo vse poštene in pravične ljudi, ki iščejo resnično in skupno dobro, naj bodo verni ali neverni.

Vendar to ni čisto natančna interpretacija, kar danes vsi priznavajo. V izvirnem svetopisemskem besedilu pomeni ljudi, ki jim je Bog naklonjen, ki so objekt Božje dobre volje, ne pa da so oni obdarjeni z dobro voljo. Torej je oznanilo še bolj tolažeče. Če bi bil mir podarjen ljudem zaradi njihove dobre volje, bi bil namenjen le redkim, tistim, ki so ga vredni; ker pa je podarjen zaradi Božje dobre volje, po milosti, je ta mir podarjen vsem. Božič ni poziv ljudem, naj bodo dobre volje, ampak radostno oznanilo Božje dobre volje do vseh ljudi.

Ključna beseda za razumevanje pomena oznanila, ki ga prinašajo angeli, pa je njihova zadnja beseda, ki govori o Božji »naklonjenosti« ljudem. To je izvir in počelo vsega, kar je Bog začel uresničevati na božič. Vnaprej nas je določil, naj bomo njegovi posinovljeni otroci. »Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje«, piše apostol Pavel; razodel nam je skrivnost svoje volje »po blagohotnem (eudokia) načrtu«, kakor si ga je vnaprej zastavil (prim. Ef 1,5.9). Božič je najvišje razodetje tega, kar Sveto pismo imenuje Božja človekoljubnost, to je njegova ljubezen do ljudi:

»Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga« (Tit 3,4).

Dva načina sta, kako lahko nekomu izkažemo svojo ljubezen. Prvi je ta, da ljubljenemu poklanjamo darila. Tako nas je Bog ljubil v stvarjenju. Vse stvarstvo je en sam dar: dar je naše življenje; dar so rože, zrak, sonce, luna, zvezde, vesolje, v katerem se človeški um izgubi. Obstaja pa še drugi način izkazovanja ljubezni, ki je veliko težji od prvega: pozabljati nase in trpeti za ljubljenega. Tako nas je Bog ljubil v svojem učlovečenju. Sv. Pavel govori o učlovečenju kot o kenosi, o odrekanju samemu sebi, kar je Sin izvršil s tem, da je sprejel nase podobo hlapca (prim. Flp 2,7). Bog se ni zadovoljil s tem, da bi nas ljubil s svojo darežljivostjo, ampak nas je ljubil tudi s svojo trpečo ljubeznijo.

Za razumevanje božične skrivnosti je potrebno imeti srce svetnikov. Oni se niso ustavljali na površju božiča, ampak so se potapljali v globino skrivnosti. Bl. Angela iz Foligna piše: »Učlovečenje izvrši v nas dve stvari: najprej nas napolni z ljubeznijo; potem pa nas prepriča o gotovosti našega odrešenja. O ljubezen, ki je ne more nihče razumeti! O ljubezen, ki nad njo ni večje ljubezni: moj Bog je postal človek, da bi me naredil Boga! O silna ljubezen: izničil si sebe, da bi naredil mene. Prepad tvojega učlovečenja trga z mojih ustnic silne besede. Ko si mi ti, Jezus, dal razumeti, da si se rodil zame, me napolnjuje slava, ko razumem to dejstvo!« Med božičnimi prazniki, med katerimi se je bl. Angela poslovila od tega sveta, se je obrnila k svojim duhovnim sinovom in hčeram, ki so jo obdajali, in vzkliknila: »Beseda je meso postala!« In po dolgi uri, v kateri je ostala zamaknjena v tej misli, je – kot da bi se vrnila z drugega sveta – dodala: »Vsaka stvar odpove. Vsa razumnost angelov ne zadostuje!« Na vprašanje navzočih, glede česa vsaka stvar odpove in glede česa razumnost angelov ne zadostuje, je odgovorila: »Da bi razumeli!«

Šele potem, ko smo opazovali Božjo »dobro voljo« do nas, se lahko pomudimo tudi pri človeški »dobri volji«, tj. pri našem odgovoru na božično skrivnost. Ta dobra volja se mora izraziti v posnemanju skrivnosti Božjega delovanja. Posnemanje pa je tákole: Bog je dal, da njegova slava obstaja v ljubezni do nas, v odpovedi lastni slavi zaradi ljubezni. Tudi mi moramo storiti enako. Apostol Pavel piše:

»Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni« (Ef 5,1–2).

Posnemati skrivnost, ki jo obhajamo, pomeni opustiti vsako misel, da bi sami poskrbeli za pravico; opustiti vsak spomin na krivico, ki so nam jo storili; izbrisati iz srca vsako zamero, tudi upravičeno, do vseh. Ne privoliti svobodno v nikakršno sovražno misel do nikogar: ne do bližnjih ne do oddaljenih, ne do šibkih ne do močnih, ne do majhnih ne do velikih te zemlje, ne proti kateri koli stvari, ki obstaja na svetu. In vse to zato, da bi počastili božič, kajti Bog ni kuhal jeze, ni gledal na krivico, ki mu je bila storjena, ni čakal drugega, da bi naredil prvi korak naproti njemu. Če to ni mogoče vedno, vse leto, delajmo tako vsaj v božičnem času. Ni boljšega načina, da bi izrazili našo hvaležnost Bogu, kot da ga posnemamo.

Na začetku smo videli, da Slava Bogu ne izraža želje, obljube, ampak resničnost; ne predpostavlja nekega naj bo, ampak je. Mi pa lahko in moramo iz tega narediti tudi željo in molitev. Gre namreč za eno najlepših in najbolj celovitih molitev, kar jih obstaja: »Slava Bogu na višavah« povzema najboljšo hvalnico in »na zemlji mir ljudem, ki so blage volje«, povzema najboljšo prošnjo molitev.

V pesmi angelov se zgodi, zgodovina postane bogoslužje. Zato se tukaj in zdaj oznanja nam: Mir ljudem, ki jih Bog ljubi! Naj iz najbolj odmaknjenih kotičkov Cerkve to blago oznanilo danes doseže ves svet, ki mu je namenjeno: Mir ljudem na zemlji, ki jih Bog ljubi!

Noč molka

Zorna maša
Iz 62,11–12; Tit 3,4–7; Lk 2,15–20

Berila pri t. i. »zorni« maši so še vedno osredotočena na Jezusovo rojstvo. Ne ponesejo nas v visoko teološko razmišljanje, kot bo to storil Janezov prolog, ki ga beremo pri »dnevni« maši, ampak nam pokažejo v pastirjih in Mariji (to so glavne osebe evangeljskega odlomka), kakšna naj bosta naš odgovor in naša drža pred jaslicami.

Pastirji poosebljajo odgovor vere na oznanilo skrivnosti. Oni pustijo črede, prekinejo počitek, pustijo vse; ob povabilu, ki jim ga je namenil Bog, vse drugo stopi v ozadje:

»Pastirji so govorili drug drugemu: ‘Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!’ Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku.«

Marija pooseblja globoko kontemplativno držo človeka, ki v molku zre in časti skrivnost:

»Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu.«

Skušajmo sprejeti tiho povabilo, ki nam prihaja od teh vzornikov, in se približati skrivnosti po dveh poteh vere in češčenja.

Nekatere skrivnosti laže dojamemo s pesmijo kot z besedami, in taka skrivnost je prav božič. Nekatere najbolj znane krščanske ljudske božične pesmi nam lahko pomagajo dojeti nekaj skrivnosti tega praznika. Navdihovale so rodove pred nami, razveseljevale so naše otroštvo in za mnoge ostajajo edini namig na verski pomen tega praznika.

Prva pesem, Ti prihajaš od zvezd, je izpod peresa sv. Alfonza Marije Ligvorija. Kakšna je podoba božiča v tej najbolj znani italijanski božični pesmi? Kakšno sporočilo nam hoče posredovati? Pesem nam predstavi božič kot praznik ljubezni, ki za nas postane uboga. Kralj nebes se rodi v »ledeno hladni votlini«; Stvarnik sveta »nima ne obleke, ne ognja«. To uboštvo nas gane, ko vemo, da ga je »ljubezen naredila ubogega«. S preprostimi, skoraj otroškimi besedami (in vendar jih zapiše cerkveni učitelj!), je izražen isti globok pomen božiča, ki ga apostol Pavel zaobjame v besedah:

»Jezus Kristus je bil bogat, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu« (2 Kor 8,9).

Božič je torej praznik ubogih, toda ne le v materialnem smislu. Danes je neskončno veliko oblik revščine, ki se jih je vredno vsaj enkrat na leto spomniti, da se ne bi vedno ustavljali pri gmotni revščini. Nekateri so reveži zaradi pomanjkanja čustvene naklonjenosti, izobrazbe, so reveži, ker jim je bilo odvzeto tisto, kar jim je bilo na svetu najdražje, ljubezen: od mož zavržene žene, in možje, ki so jih zavrgle žene. Stiska tistih, ki niso mogli in ne morejo imeti otrok, tistih, ki so fizično odvisni od drugih. Revščina zaradi pomanjkanja upanja, veselja. In končno najhujša revščina izmed vseh: biti brez Boga.

Ob vseh teh negativnih oblikah revščine pa je tudi lepota uboštva, ki jo evangelij imenuje uboštvo v duhu. To je uboštvo tistih, ki se zavedajo, da nimajo zaslug, s katerimi bi se postavljali pred Bogom; zato se ne zanašajo ošabno sami nase, se ne čutijo pomembnejši od drugih in so bolj odprti, da položijo vse svoje zaupanje v Boga.

Kakšno je torej sporočilo omenjene pesmi Ti prihajaš od zvezd? Proti nekaterim oblikam revščine, ki jih občutimo mi sami ali pa drugi, se je potrebno boriti z vsemi močmi, ker so zlo, ker razčlovečujejo in jih Bog nikakor noče, so posledica človeške nepravičnosti. So pa tudi številne oblike revščine, ki niso odvisne od nas. S temi se moramo sprijazniti, ne smemo dopustiti, da bi nas strle, ampak jih moramo dostojanstveno prenašati. Jezus Kristus je izbral uboštvo; v njem je vrednota in upanje. Kdor misli, da ima že vse, je potešen, ne želi in ne pričakuje ničesar, in ker ničesar ne pričakuje, je žalosten in naveličan, kajti najčistejše veselje je tisto, ki izhaja prav iz pričakovanja in upanja.

PesemTi prihajaš od zvezd pa nas spominja še na nekaj drugega: da so tudi danes otroci, ki nimajo »plenic in toplega ognjišča«, ki so »premraženi«, bolni ali pa zapuščeni. Oni so današnje Božje Dete. O božiču moramo izkazati vsaj nekoliko solidarnosti z revnimi. Čemu bi služile čudovite jaslice, ki smo jih postavili, in množica prižganih lučk, kaj pomaga, če bi imeli célo zbirko umetniško izdelanih Jezuščkov, v zimskem mrazu pa bi puščali »Dete Jezusa« iz mesa in kosti, ki je pred našimi očmi tukaj in zdaj? Spomnimo se Jezusovega izreka: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Toliko pobud za solidarnost je danes glede tega, morali bi jih še bolje predstaviti in se nanje še učinkoviteje odzivati, jih podpirati, da ne bi vedno in povsod razglašali le zla.

Preidimo še k eni božični pesmi, ki je morda po vsem svetu najbolj priljubljena. Gre za zelo znano pesem Sveta noč (Stille Nacht), ki jo je v eni od božičnih noči uglasbil učitelj Franc Ksaver Gruber. Temeljno sporočilo te pesmi ni v mislih, ki jih prinaša (teh skoraj ni), ampak v ozračju, ki ga ustvarja. To je ozračje čudenja, miru, predvsem pa vere. Izvirno nemško besedilo (v zvestem prevodu) pravi:

»Tiha noč, sveta noč!
Vse že spi, samoten bdi
le še svet, prisrčen par.
Dete preljubo kodrastih las
v miru nebeškem spi.«

Ta pesem se mi zdi močno in pomembno sporočilo za božič. Govori o tišini, o umirjenosti, in mi smo tako zelo potrebni tišine. Morda je to pogoj, da bi spet našli vsaj malo resničnega prazničnega ozračja, o katerem smo vedno sanjali. »Človeštvo,« je rekel Kierkegaard, »je bolno od hrupa.«

Božič bi bil lahko za marsikoga priložnost, da bi vnovič odkril lepoto trenutkov tišine, umirjenosti, pogovora s samim seboj in z ljudmi, iz oči v oči, ne pa vsak s svojim osebnim telefonom na ušesu. Ko pomislim na božič v mojem otroštvu, se prebudi najlepši spomin na kratko pot sredi noči do naše cerkve, ali pa na prebujanje jutra, odetega v sneg in neverjetno blagodejno tišino.

Eno izmed bogoslužnih besedil, ki je vzeto iz Knjige modrosti (18,14–15), pravi: »Ko je bilo namreč vse zavito v molčečo tišino, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola poletela v sredo pogubi izročene dežele.« Sv. Ignacij Antiohijski imenuje Kristusa: »Beseda, ki je izšla iz tišine« (Ad Magnesios 8,2). Tudi danes se Božja beseda spušča tja, kjer najde nekaj malega tišine.

Marija je neprekosljiv vzor te tišine češčenja. Opazna je jasna razlika med njeno držo in držo pastirjev. Pastirji gredo na pot, rekoč: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo.« In vrnili so se hvaleč Boga in so vsem oznanjali, kar so videli in slišali. Marija molči. Mati »nima besed«. Njena tišina ni preprosto molčanje; je čudenje, prevzetost, češčenje, to je »verski molk«. Marija je preplavljena z veličino resničnosti.

Marijin molk najbolje prikazujejo nekatere vzhodne ikone, kjer je predstavljena čelno, negibna, z usmerjenim pogledom, odprtimi očmi, kakor nekdo, ki je videl svari, katerih ni mogoče ubesediti. Tudi nekatere slavne upodobitve božičnih skrivnosti v zahodni umetnosti (Della Robbia, Lippi) nam Marijo predstavljajo podobno: kleče pred Detetom, v drži čudenja in brezmejnega češčenja. To je vabilo gledalcu, da jo posnema. Ena izmed božičnih pesmi, ki ni nič manj znana od prej omenjenih, Adeste fideles, nenehno ponavlja: »O pridite, molimo Jezusa.«

Naj sklenem s čudovito božično legendo, v kateri je povzeto vse sporočilo, ki smo ga zaslutili v božičnih pesmih: uboštvo in molk. Med pastirji, ki so pohiteli v božični noči, da bi počastili Dete, je bil eden tako reven, da ni imel ničesar, kar bi mu lahko podaril, zato ga je bilo zelo sram. Ko so prispeli do votline, so pastirji kar tekmovali v poklanjanju svojih darov. Marija kar ni vedela, kako naj vse to sprejme, ker je imela v naročju Dete. Ko je videla pastirčka, ki je bil praznih rok, mu je za nekaj trenutkov zaupala Jezusa. Revne roke so bile njegova sreča.

To je nekaj najlepšega, kar bi se moglo zgoditi tudi nam. Naj bo ob letošnjem božiču naše srce tako ubogo, tako izpraznjeno in tiho kakor Marijino; ko nas bo videla takšne, bo lahko tudi nam zaupala svoje Dete. »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« Njihov je tudi božič.

Zakaj je Bog postal človek?

Dnevna maša
Iz 52,7–10; Heb 1,1–6; Jn 1,1–18

Od treh maš na božič je tretja t. i. »dnevna maša« namenjena poglobljenemu razmišljanju o tej skrivnosti. Tovrstna naloga je lahko zaupana le Janezu, iz čigar evangelija je vzet mašni evangeljski odlomek. Luka (evangelij polnočnice in zorne maše) pripoveduje o Jezusovem rojstvu iz Marije, Janez pa spregovori o njegovem rojstvu iz Boga.

To razodetje uvajajo besede drugega berila, vzete iz Pisma Hebrejcem. Kristusov prihod na svet je zaznamoval velik preobrat v odnosih med Bogom in človekom. Bog, ki je dotlej govoril z ljudmi samo po posrednikih – prerokih, nam sedaj govori »osebno«, kajti Sin ni nič drugega kot »odsev njegove slave in odsvit njegovega bistva«.

Pojdimo naravnost k vrhuncu Janezovega prologa: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami.« Takoj si zastavimo vprašanje, ki nam more pomagati, da bomo prodrli v srce božične skrivnosti: »Zakaj je Beseda postala meso? Zakaj je Bog postal človek? V Veroizpovedi je stavek, ki ga na božič izrekamo kleče:

»Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device in postal človek.«

To je bistven in večno veljaven odgovor na naše vprašanje: »Zakaj je Beseda meso postala?«. Toda odgovor je potrebno razumeti v njegovi globini. Vprašanje se namreč pojavlja še v drugi obliki: In zakaj se je učlovečila »zaradi našega zveličanja«? Ali le zato, ker smo grešili in smo potrebovali odrešenje? Nismo prvi, ki si zastavljamo to vprašanje. To je vznemirjalo že davne rodove vernikov in teologov preteklih stoletij in lepo je prav zdaj, ko smo komaj vstopili v tretje tisočletje od učlovečenja, videti pot, ki so jo prehodili, in rešitve, do katerih so prišli. To lahko z nekaj malega napora razume tudi preprost vernik in v zameno se mu bodo odprla nova obzorja vere in hvaljenja.

V srednjem veku je prodrla razlaga učlovečenja, ki premakne poudarek od človeka in njegovega greha na Boga in njegovo slavo. Začeli so se spraševati: ali je lahko prihod Kristusa, ki se imenuje »prvorojenec vsega stvarstva« (Kol 1,15), popolnoma odvisen od človekovega greha in je prišel, da naknadno posreduje v stvarstvu? Sv. Anzelm izhaja iz ideje o Božji časti, ki jo je razžalostil greh in mora biti popravljena; izhaja pa tudi iz ideje o Božji »pravičnosti«, ki ji mora biti »zadoščeno«. Napisal je traktat z naslovom Zakaj je Bog postal človek? (Cur Deus homo?), kjer med drugim pravi: »Obnovitev človeške narave ne bi bila mogoča, če človek ne bi Bogu plačal tega, kar mu je bil zaradi greha dolžan. Toda dolg je bil tako velik, da je bilo za njegovo poravnavo potrebno, da bi bil ta človek Bog. Bilo je torej potrebno, da bi Bog sprejel človeka v enost svoje osebe in tako omogočil, da bi bil tisti, ki je moral plačati, pa tega ni zmogel zaradi svoje narave, osebno istoveten z njim, ki je to zmogel.«

Kot odmev nanj eden od vzhodnih avtorjev takole opiše nastali položaj. V skladu s pravičnostjo bi moral človek prevzeti nase dolg in zmagati, a bil je služabnik tistih, ki bi jih moral premagati v vojni; Bog pa, ki je – nasprotno – mogel zmagati, ni bil nikomur nič dolžan. Prvi je torej moral zmagati nad Satanom, a samo drugi je to mogel storiti. Toda glejte čudež Božje modrosti, ki se udejanji v učlovečenju: oba – tisti, ki se je moral boriti, in oni, ki je lahko zmagal – sta združena v isti osebi, v Kristusu: Bogu in človeku in od tu vznikne odrešenje (Nicola Cabasilas).

V tej smeri je frančiškanski teolog Duns Scot naredil odločilen korak, ko učlovečenja bistveno ne povezuje več s človekovim grehom, pač pa je kot prvi razlog zanj prepoznal Božjo slavo. Piše: »Bog je najprej polnost ljubezni sam v sebi; potem s čisto ljubeznijo ljubi samega sebe preko drugih, različnih od sebe; šele potem pa želi biti ljubljen po nekom drugem, ki bi ga lahko ljubil na najvišji način, s tem pa seveda govorimo o ljubezni nekoga, ki je zunaj njega.« Vzrok učlovečenja je torej, da Bog hoče imeti zunaj sebe nekoga, ki bi ga ljubil na najvišji in njega vreden način. Ta pa ne more biti drug kot človek – Bog Jezus Kristus. Kristus bi se učlovečil tudi, če Adam ne bi grešil, kajti on je krona stvarstva, najvišje Božje delo.

Vprašanje, zakaj se je Bog učlovečil, je kmalu postalo predmet ene najbolj razvnetih razprav v zgodovini teologije. Z ene strani so tomisti zagovarjali razlog odrešenja od greha, z druge strani pa so skotisti zagovarjali motiv, ki bi ga lahko poimenovali božja slava. Danes se ne navdušujemo več nad temi starimi razpravami. Toda vprašanje, zakaj je Bog postal človek, je preveč življenjsko, da bi ga lahko mirno obšli. Če ne bomo dojeli njegovega globokega smisla, ki edini lahko zares napolni srce s hvaležnostjo in z veseljem, bomo vedno ostali pri površnem dojemanju božiča.

Ponovno odkritje pravega Božjega obličja, kot nam ga predstavi Sveto pismo in je aktualno v današnji teologiji, nam skupaj z ostanki določenih potez, ki so podedovane od »boga filozofov«, pomaga odkriti dušo resnice, ki je skrita v slutnji srednjeveških mislecev; hkrati pa nam pomaga, da jo dopolnimo in presežemo. V svojem odgovoru na vprašanje, zakaj je Bog postal človek, sv. Anzelm izhaja iz načela potešitve Božje pravičnosti. Zdaj je jasno, da smo pred ostankom grške podobe Boga, v kateri Boga izkušajo »kot pravičnost in najvišje načelo povračila«. Pravičnost je bistvo tega Boga, h kateremu se ne moremo obrniti z molitvijo v ožjem pomenu besede. Za Aristotela je Bog zadnji in zadostni pogoj za obstoj kozmičnega reda.

Tudi Sveto pismo pozna načelo »Božje pravičnosti« in pri njej pogosto vztraja. Toda gre za temeljno razliko: Božja pravičnost, predvsem v Novi zavezi in pri Pavlu, ne označuje toliko deja, preko katerega Bog spet vzpostavi moralni red, ki ga je pokvaril greh, s tem, da kaznuje prestopnika, ampak predvsem dej, po katerem Bog podarja človeku svojo pravičnost in ga opravičuje. Popravek oz. pokora za krivdo ni pogoj za Božje odpuščanje, ampak njegova posledica.

Tudi v Scotovi rešitvi je šibka točka ta, da izhaja iz bolj aristotelskega kot pa svetopisemskega pojmovanja Boga. Scot pravi, da se Bog odloči za učlovečenje Sina, da bi imel nekoga zunaj sebe, ki bi ga ljubil na popoln način. Za Aristotela in grško filozofijo je najpomembnejše oz. edino mogoče, da je »Bog ljubljen«, kar pa seveda ne drži za Sveto pismo. Za Sveto pismo je najpomembnejše, da Bog »ljubi« in da ljubi prvi (prim. 1 Jn 4,10.19). Dokler v teologiji namesto »Boga, ki ljubi«, prevladuje ideja o Bogu, »ki ga je treba ljubiti«, ni mogoče dati zadovoljivega odgovora na vprašanje, zakaj se je Bog učlovečil. Razodetje Boga ljubezni obrne na glavo vse, kar je svet doslej mislil o božanstvu.

Ta uvodna pojasnila odprejo pot novi rešitvi problema, zakaj učlovečenje. Bog je hotel učlovečenje Sina, ne toliko zato, da bi imel nekoga zunaj Trojice, ki bi ga ljubil na njega vreden način, kot pa zato, da bi imel zunaj sebe nekoga, ki ga on lahko ljubi na njega vreden način, tj. brezmejno; nekoga, ki bi bil sposoben sprejeti brezmejnost njegove ljubezni! Glejte, zato učlovečenje. Ko se na božič v Betlehemu rodi Dete Jezus, ima Bog Oče zunaj Trojice nekoga, ki ga lahko ljubi na najvišji in neskončen način, ker je Jezus hkrati človek in Bog. A ne le Jezusa, ampak tudi nas obenem z njim. Mi smo pridruženi tej ljubezni, ker smo postali udje Kristusovega telesa, »sinovi v Sinu«. Na to nas spominja tudi Janezov prolog: »Tistim pa, ki so jo (Besedo) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.«

Ta odgovor na vprašanje, zakaj učlovečenje, smo zapisali, da bi pojasnili drugo besedo Svetega pisma, istega evangelista, ki je napisal prolog, a potrebovali smo ves ta čas (in gotovo s tem še nismo izčrpali teme), da bi jo v globini dojeli:

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Da, Kristus je prišel iz nebes »zaradi našega odrešenja«, toda tisto, kar ga je sililo k temu sililo, je bila ljubezen, nič drugega kot ljubezen. Bog je ljubezen in vse, kar dela, dela iz ljubezni. Božič je najvišja potrditev Božje »filantropije«, kot jo poimenuje Sveto pismo (prim. Tit 3,4), kar dobesedno pomeni: njegova ljubezen do ljudi.

Kakšen mora torej biti naš poslednji odgovor na božič? »Ljubezen se plača z ljubeznijo.« Na ljubezen ne moremo odgovoriti drugače, kot da ljubimo tudi mi. V božični pesmi Adeste fideles najdemo globok verz: »Kako ne bi ljubili njega, ki nas je tako ljubil?« (Sic nos amantem quis non redamaret?) Marsikaj lahko storimo, da bi bil božič slovesnejši, toda zagotovo nam najbolj resnično in najglobljo stvar predlagajo pravkar omenjene besede. To je božič, h kateremu želi Sveti Duh pripeljati resnične vernike. Iskrena misel zahvale, ganjenosti in ljubezni do njega, ki je prišel in prebival med nami, je gotovo najžlahtnejši dar, ki ga lahko naklonimo Detetu Jezusu, najlepši okras njegovih jaslic. In to ni težko; dovolj je vsaj malo premišljevati o njegovi ljubezni do nas, občutiti, kako zelo nas je ljubil. Dante je rekel: ljubezen, »čeprav ni ljubljena, ljubeče odpušča«; kdor se čuti ljubljenega, ne more drugače kakor ljubiti.

Ljubezen nosi v sebi potrebo, da se uresniči. Najpreprostejši in splošen (kadar je čist in nedolžen) izraz je poljub. Bi želeli poljubiti Jezusa, kot to želimo storiti komaj rojenemu otroku? Ne zadovoljimo se s tem, da bi poljubili le njegov mavčni ali porcelanasti kipec, podarimo poljub Detetu Jezusu iz mesa in kosti. Podarimo ga revežu, trpečemu človeku, in dali ga bomo njemu! Poljub v tem smislu bo konkretna pomoč, dobra beseda, spodbuda, obisk, nasmeh, ali pa tudi dobesedno poljub. To so najlepše luči, ki jih lahko prižgemo v naših jaslicah.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 30-45. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.