V evangeliju izstopa naslednja opredelitev Janeza Krstnika:

»Glas vpijočega v puščavi: pripravite Gospodovo pot.«

Puščava je beseda, ki danes močno nagovarja našo vest, tako kolektivno kot osebno. Skoraj 33 % zemeljske površine prekriva puščava. In ta se sorazmerno strahotno širi. Vsako leto se na sto tisoče hektarov rodovitne zemlje spremeni v puščavo. To je eden najbolj vznemirljivih pojavov na svetovni ravni. Okoli 135 milijonov ljudi je moralo v zadnjih letih zapustiti svoje naravno okolje zaradi širjenja puščave.

Toda jaz seveda nisem poklican, da bi vam govoril o puščavah in njihovem širjenju. Na pojav sem pokazal zato, ker obstaja neka druga puščava: ne zunaj, ampak znotraj nas; ne na obrobjih naših mest, ampak v njih. Obstaja neko drugo širjenje puščave, ki neizprosno napreduje, požiga zemljo, pa ne zunaj, ampak znotraj nas, pogosto med stenami naših domov. Gre za usihanje naših medčloveških odnosov, za osamljenost, ravnodušnost, anonimnost. Puščava je kraj, kjer te nihče ne posluša, čeprav kričiš; kjer se ti nihče ne približa, čeprav izčrpan ležiš na tleh; kjer te nihče ne brani, čeprav te napade divja zver; kjer nimaš nikogar, s komer bi se smejal, ko si vesel, in jokal, ko te boli. Ali ni to tisto, kar se mnogim dogaja po naših mestih? Ali ni naše vznemirjenje in naš klic pogosto kakor klic v puščavi?

Toda nevarnejša puščava je tista, ki jo vsakdo od nas nosi v sebi. Srce samo lahko postane puščava: suho, ugasnjeno, brezčutno, brez upanja, polno peska. »Sipine kosti,« bi rekel pesnik. Zakaj se mnogi ne zmorejo odtrgati od dela, ugasniti mobilnega telefona, radia, CD predvajalnika …? Ker jih je strah, da bi se znašli v puščavi. Narava se izogiba praznine, boji se je (horror vacui), a tudi človek je ne mara. Če bi iskreno pogledali vase, bi videli, kaj vse počnemo, da se ne bi znašli sami, iz obličja v obličje s seboj in z resničnostjo.

Bolj ko se dandanes množijo sredstva komunikacije, manj je resnične komunikacije. Televizijo dolžimo, da je zadušila pogovor v družini, in včasih je to celo res. Toda priznati moramo, da televizija pogosto le zapolni praznino, ki je že tu. Ni vzrok, ampak posledica pomanjkanja dialoga in zaupnosti.

Slišali smo, da evangelij govori o glasu, ki ga je bilo nekega dne slišati v puščavi. Oznanil je veliko novico:

»Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.«

Janez Krstnik je, ki oznanja prihod Jezusa Kristusa na svet. Oznanja ga s preprostimi, lahko bi rekli, s kmečkimi besedami (jermeni na sandalih, gumno, velnica, seme, pleve), ki so pa še kako učinkovite! Naložena mu je bila velika naloga, da predrami svet iz otrplosti, ga prebudi iz trdnega spanja. Ko se neko pričakovanje zavleče, se pojavi utrujenost in se vlečemo naprej le še iz navade. Misel, da bi se moglo kar koli spremeniti in da bi pričakovani zares prišel, se zdi vedno bolj nemogoča (kdor ga je videl, naj se spomni na čudovito delo Samuela Becketta Čakajoč na Godota).

O tem pričakovanju se je govorilo stoletja s približnimi in oddaljenimi izrazi: »V tistih dneh« … »V poslednjih dneh«. Zdaj stopi naprej mož in z vso gotovostjo oznani: »Tisti dan je današnji dan. Prišla je odločilna ura.« S prstom pokaže na človeka in vzklikne: »Glejte, Jagnje Božje, glejte njega, ki bo krstil svet s Svetim Duhom!« Kakšno vznemirjenje je moralo zajeti poslušalce!

Rekel sem, da smo tudi mi pogosto v puščavi, če že ne telesno, pa vsaj duhovno. Zato je tisti glas namenjen tudi nam. Janez Krstnik je mrtev, toda njegovo poslanstvo se nadaljuje. V današnjem svetu je resnični Janez Krstnik, predhodnik, tisti, ki potuje po svetu in pripravlja pot za Kristusov prihod, papež.

In katera je tista stvar, ki jo mi vsi, majhni in veliki, ponavljamo v Cerkvi? Prav tista, kot jo je oznanjal Krstnik: »Odrešenik je prišel, navzoč je v svetu. Sredi med vami je on, ki ga vi ne poznate! On vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tako je Jezus dosegel, da je vzcvetela puščava sveta in tako lahko spremeni tudi našo moderno puščavo: s krstom v Svetem Duhu. Sveti Duh je poosebljena ljubezen. Dejstvo, da Jezus krščuje v Svetem Duhu, kaže na to, da za svet hrani ljubezen, da človeštvo »potaplja« v kopel ljubezni.

»Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Ljubezen je edini »dež«, ki lahko ustavi »širjenje« duhovne puščave na našem planetu, in evangelij ni nič drugega kot oznanilo Božje ljubezni do nas in med nami. In kaj je božič? »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina …« (Jn 3,16). To je dokaz, da nas Bog ljubi. Če bi bila v kakšni katastrofi – pravi sv. Avguštin – uničena vsa Sveta pisma in bi ostal le en sam izvod; in če bi bil tudi ta izvod tako poškodovan, da bi ostala cela le ena sama stran, in če bi lahko na tej strani prebrali le še eno vrstico; če bi bila torej to vrstica, kjer beremo: »Bog je ljubezen«, bi bilo rešeno vse Sveto pismo, kajti vse je povzeto tu.

Kaj prinaša ta velika Božja ljubezen v naše vsakdanje potrebe? Pomanjkanje ljubezni zaznavamo v medčloveških odnosih (med možem in ženo, med starši in otroki, med prijatelji, med sorodniki); razen v odnosu do Boga. Toda ti dve stvari sta med seboj povezani. Če presahne velika reka, presahnejo tudi vsi namakalni kanali, ki so od nje dobivali vodo. Če pa je reka polna vode, so polni tudi potoki in kanali. Če se ločimo od izvira, ki je Božja ljubezen, trpijo vse druge ljubezni.

To sporočilo je bolj kot kdaj koli prej aktualno in potrebno v današnjem svetu. Naša družba, ki jo pretežno obvladuje tehnika, potrebuje srce, da bi človek v njej lahko preživel. Tudi mnogi neverni so prepričani, da moramo dati več prostora »razlogom srca«, če hočemo preprečiti, da bi človeštvo potonilo v ledeno dobo. Celotno človeštvo trpi zaradi »oslabelosti srca«. V preteklosti je družba trpela zaradi pomanjkanja znanja, kritičnega duha, razumnosti, ne pa zaradi pomanjkanja velikodušnosti, srca in lahkovernosti. Odziv na to je bilo razsvetljenstvo, ki je pomenilo povzdigovanje razuma in svojih »svetilnikov«. Danes se dogaja nasprotno: ne manjka nam kritičnega duha in tehničnega znanja. Tega imamo toliko na dosegu roke, da ne vemo več, kako vse to obvladovati. Bolj kot svetlobo potrebujemo toplino. Eno izmed sodobnih malikovanj je poveličevanje IQ-ja – inteligenčnega kvocienta. Razvili smo številne metode za njegovo merjenje, čeprav so k sreči doslej vse bolj ali manj nedosegljive. Po drugi strani pa ne računamo na človekov »srčni kvocient«. In vendar prav trdo srce ustvarja puščave, o katerih govorimo.

Poleg teh negativnih znamenj pa moramo spregovoriti tudi o spodbudnem dejstvu, ki nam dovoljuje, da se veselimo »razlogov upanja«. Naša družba je pogosto zelo podobna puščavi, vendar je tudi res, da v tej puščavi Duh daje cveteti številnim pobudam in oazam. V zadnjih letih se je v številnih državah porodilo na desetine združenj, ki so si zastavila za cilj prekiniti osamljenost, povzeti številne glasove, ki »vpijejo v puščavi« naših mest. Imajo različna imena: »telefon upanja«, »prijateljski glas«, »iztegnjena roka«, »prijateljski telefon«, »zeleni telefon«, »modri telefon«. Na milijone telefonskih klicev letno. To so glasovi osamljenih, obupanih ljudi, žrtev težav, ki jih presegajo. Ne iščejo denarja (ta ne potuje po telefonski žici), ampak nekaj drugega: prijateljski glas, razlog upanja, nekoga, s komer bi se lahko pogovorili. Na drugi strani žice je na tisoče prostovoljcev, ki poslušajo, skušajo podariti nekaj topline in če so verni, pomagati ljudem moliti, vnovič vzpostaviti odnos z Bogom, kar pogosto najbolj pomaga.

Čeprav morda nismo člani kakšnega od teh združenj, lahko vsakdo izmed nas v svojem omejenem okolju naredi nekaj tega, kar delajo oni. Telefon imamo – naj začnem s tem – danes praktično vsi. Ne čakajmo, da bo pozvonil in se bomo tako zavedali, da je nekje – morda celo v bližini – nekdo, ki nas potrebuje. K temu nas lahko spodbudi tudi bližajoči se božič.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 15-19. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.