Evangelij današnje nedelje je poln stvarnih izhodišč, zato bo tudi naš komentar bolj prizemljen in stvaren kot običajno.
Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo. Vsakemu, ki te prosi, dajaj.
Vse to je povzeto v t. i. »zlatem pravilu« moralnega delovanja, ki ga najdemo prav na tej isti evangeljski strani: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« Samo to pravilo, če bi ga seveda živeli, bi zadostovalo, da bi se spremenilo življenje v družini in družbi, v kateri živimo. Stara zaveza je to pravilo poznala v negativni obliki: »Kar sam sovražiš, tega tudi drugemu ne delaj!« (Tob 4,15). Jezus pa ga predlaga v pozitivni obliki: »Storimo drugim to, kar bi želeli, da bi drugi storili nam.« To pa je veliko zahtevnejše.
Eden od Jezusovih izrekov – da naj namreč delamo dobro tistim, ki nas sovražijo – je ponazorjen v današnjem prvem berilu s primerom kralja Davida. Medtem ko ga Savel išče, ker ga hoče umoriti, David zaloti sovražnega Savla med spanjem. Lahko bi ga ubil; pa tega ne stori, ampak mu le odreže rob plašča kot dokaz tega, kar se je zgodilo. To je bila nedvomno velikodušna poteza; toda primerjava z evangelijem nam razkrije, koliko je le-ta zahtevnejši. David se ne maščuje, ker si noče nakopati prekletstva zaradi uboja Božjega maziljenca, ampak želi, naj mu Bog sam nakloni pravico v odnosu do Savla. Jezus pa nam v evangeljskem odlomku pravi, naj bomo »naklonjeni do nehvaležnih in hudobnih«, ne da bi pričakovali, da jih bo Bog kaznoval, ampak da bi posnemali nebeškega Očeta, ki je do vseh usmiljen. Ljubiti sovražnike je med drugim najboljši način, da … se znebimo sovražnikov . Nekdo je nekega dne kritiziral Abrahama Lincolna, ker je preveč prizanašal svojim sovražnikom in ga je spomnil, da je njegova dolžnost, ker je pač predsednik Združenih držav Amerike, da uniči sovražnike. On pa mu je odgovoril: »Ali ne uničim sovražnikov, ko jih naredim za prijatelje?«
Ker ne moremo komentirati vseh Jezusovih priporočil iz evangelija današnje nedelje, se ustavimo pri enem, ki od blizu zadeva naše vsakdanje življenje in spregovori o naših sodbah.
»Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.«
Pomen teh besed ni: ne sodite ljudi in tako tudi ljudje ne bodo sodili vas (iz izkušnje vemo, da ni vedno tako). Pomenijo namreč: ne sodi svojega brata, da te Bog ne bo sodil; še bolje: ne sodi svojega brata, ker te Bog ni sodil. V evangeliju po Mateju ravno omenjenim besedam sledi zelo zgovorna podoba:
»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,3).
Gospod primerja greh bližnjega (greh, ki ga obsojamo), kakršen koli že bodi, iveri, v primerjavi z grehom njega, ki sodi (greh obsojanja), ta je kakor bruno. Bruno je samo dejstvo obsojanja, tako težko je v Božjih očeh.
Sv. Jakob razlaga razlog, zakaj ne smemo soditi, z vprašanjem:
»Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?« (Jak 4,12).
To pomeni, da samo Bog lahko sodi, kajti on pozna skrivnosti srca, pozna vzrok, namen in cilj vsakega dejanja. In mi, kaj vemo mi o tem, kar se dogaja v srcu človeka, ki stori neko dejanje? Kaj vemo o vseh vplivih, ki jim je podvržen zaradi značaja, vzgoje, kompleksov in strahov, ki jih nosi v sebi?
Sodba je za nas zelo zelo tvegano dejanje: kakor da bi miže izstrelili puščico. Ne vemo, kaj oz. koga bo zadela; v nevarnosti smo, da bi bili krivični, neusmiljeni, brezsrčni. Dovolj je, če pomislimo, kako težko je razumeti razloge lastnega delovanja, da bi se tako zavedali, kako se je povsem nemogoče spustiti v globine drugega človeka in odkriti vzroke njegovega vedenja. Naše sodbe so skoraj vse po vrsti »drzne«, se pravi nepremišljene, temeljijo na vtisih, ne na dejstvih. So sad predsodkov.
V zgodbah puščavskih očetov beremo, kako je star menih, ki je zvedel za greh mlajšega sobrata, le-tega resno sodil, ko je vpričo vseh dejal: »Samostanu je naredil veliko škodo!« Ponoči mu je angel pokazal dušo brata, ki je grešil, in mu rekel: »Poglej, ta, ki si ga obsojal, je medtem umrl. Kam želiš, da ga pošljem: v nebesa ali v pekel?« Svetega starca je to tako pretreslo, da je preostanek svojega življenja vzdihujoč in solznih oči prosil Boga, naj mu odpusti njegov greh. Spoznal je namreč: ko sodimo, prevzamemo odgovornost za odločanje glede večne usode našega bližnjega. Tako si vzamemo pravico soditi o življenju in smrti. Postavimo se na mesto Boga. Toda kdo smo mi, da bi sodili našega brata in sestro?
Danes se veliko govori o omejevanju moči državnih tožilcev v sodnih procesih; morda pa bi morali začeti pri sebi. Pogosto smo podobni tožilcem, ko javno berejo obtožnico. Že takoj zjutraj, ko beremo časopis ali pa poslušamo televizijska poročila, si nadenemo sodniško togo in začnemo soditi na desno in levo. Človek, ki je bil pri nas na obisku, ob odhodu še niti ne zapre vrat za seboj, pa že začnejo padati sodbe, kako je bil oblečen, kaj je storil, kako vzgaja svoje otroke.
Govorjenje o sodbah je zelo kočljivo in težavno; ne moremo se posloviti na tej točki, ne da bi se to govorjenje zdelo nestvarno. Ali je sploh mogoče, da v življenju ne bi sodili? Sodbe so vtkane v nas; tak je že samo pogled. Ne moremo opazovati, poslušati, živeti, ne da bi samodejno vrednotili. Starši, predstojnik, spovednik, kdorkoli ima kakšno odgovornost do drugih, mora soditi. Kaj naj rečemo o sodnikih, ki opravljajo službo in s tem sodijo? Ali bodo torej oni sojeni po sami evangeljski besedi?
Če bolje pomislimo, odkrijemo, da evangelij le ni tako naiven, kot bi se zdelo na prvi pogled. Ne naroča nam, naj popolnoma odstranimo sodbo iz našega življenja, ampak naj odstranimo strup iz našega sojenja! Se pravi tisti sovražni del, zavračanje, maščevanje, ki se pogosto primešata objektivnemu ovrednotenju dejstev. Jezusovi zapovedi: »Ne sodite in ne boste sojeni« takoj sledi zapoved: »Ne obsojajte in ne boste obsojeni.« Drugi stavek nam razloži pomen prvega. Sama po sebi je sodba nekaj nevtralnega; sodba se lahko konča z obsodbo ali pa z oprostitvijo. Božja beseda svari pred »neusmiljenimi« sodbami, ki skupaj z grehom brez možnosti priziva obsojajo tudi grešnika.
Upravičeno danes večina sveta, poslušajoč vest, skoraj soglasno zavrača smrtno kazen. V njej namreč (izhajajoč iz načela, da nima nihče pravice človeku vzeti življenja) vidik maščevanja in onesposobitev zločinca prevladuje nad samoobrambo in preprečevanjem kriminala, ki bi jih lahko enako učinkovito dosegli z drugimi načini kazni. Med drugim v teh primerih včasih umorijo povsem drugačnega človeka od tistega, ki je zakrivil zločin, kajti medtem se je pokesal in se korenito spremenil.
Jezus je rekel, da ni prišel na svet, »da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17). Za razumevanje razlike med sodbo, ki obsoja, in sodbo, ki odrešuje, vzemimo zelo preprost primer. Mama in neki tuj človek lahko sodita otroka za isto napako, ki jo je dejansko storil. Toda kako drugačna je mamina sodba od tujčeve! Mama trpi zaradi napake, kakor da bi bila njena, čuti se soodgovorno, v njej se prebudi želja, da bi otroku pomagala, da bi se poboljšal; gotovo ne bo hodila okrog in na vse štiri strani neba pripovedovala o napaki svojega otroka. Če bi bile naše sodbe o drugih podobne sodbi mame ali očeta, potem lahko sodimo, kolikor hočemo. Ne bomo grešili, ampak bo to delo usmiljenja.
Še majhen konkreten namig, preden sklenemo. Če zaradi službe ali zaradi resnične potrebe nismo prisiljeni soditi, se, kolikor je mogoče, vzdržimo sodb o bližnjih, kajti naše sodbe zlahka usmerja strup, o katerem smo govorili. Toda ko se sodbi ni mogoče izogniti in moramo soditi, skušajmo upoštevati »zlato pravilo«, ki nam ga je zapustil Jezus.
»In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.«
Nemudoma skušajmo upoštevati to pravilo pri kakšni majhni stvari in opazili bomo, kako čudovito se vse razreši.