Svetniki, ki jih v bogoslužju slavimo na ta praznik, niso samo ti, ki jih je Cerkev razglasila za svete in so omenjeni v koledarjih. To so vsi odrešeni, ki so t.i. poveličana Cerkev, nebeški Jeruzalem. Prvo berilo govori o »veliki množici, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov«.

S tem praznikom ne moremo opraviti samo z obhajanjem ali pa s preprosto prošnjo za pomoč. Ko je sv. Bernard govoril o svetnikih, je rekel: »Mi smo počasni v posnemanju tistih, ki jih z veseljem slavimo.« To je torej idealna priložnost, da razmislimo o »poklicanosti vseh kristjanov k svetosti«. V prvem Petrovem pismu beremo:

»Bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet« (1 Pt 1,15-16).

Sprehodimo se preko močnih trenutkov tega klica k svetosti, ki ga srečujemo v vsem Svetem pismu in ga je 2. vatikanski koncil ponovno naglasil, ko je zapisal, da »so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k popolnosti [svetosti] krščanskega življenja« (C 40).

Prvo kar moramo storiti, ko je govor o svetosti, je, da to besedo rešimo strahu, ki ga vzbuja zaradi zgrešenih predstav, ki smo si jih ustvarili. Svetost lahko vključuje izredne pojave, a se z njimi ne poistoveti. Če so vsi poklicani k svetosti, je to zato, ker je pravilno razumljena svetost vsem dosegljiva, je del normalnega krščanskega življenja.

Temeljna motivacija svetosti je vse od začetka jasna in je v tem, da je on, Bog, svet. Svetost v Svetem pismu povzema vse Božje lastnosti. Izaija imenuje Boga »Izraelov Sveti«. »Svet, svet, svet«, Qadosh, qadosh, qadosh je vzklikanje, ki spremlja prikazen Boga v trenutku prerokovega poklica (prim. Iz 6,3).

Glede vsebine ideje svetosti svetopisemski izraz qadosh namiguje na idejo ločevanja, različnosti. Bog je svet, ker je povsem drugi glede na vse tisto, kar človek lahko misli, reče ali stori. Je absolutni, v etimološkem smislu ab-solutus, ni vezan na vse ostalo, je posebej. Je transcendenten, ker je nad vsemi našimi kategorijami.

Ko poskušamo videti, kako človek vstopa v območje Božje svetosti in kaj pomeni biti svet, se v Stari zavezi takoj pojavi premoč ideje obrednosti. Posredovalci Božje svetosti so predmeti, kraji, obredi, predpisi. Tovrstna svetost se oskruni, če se kdo s telesno hibo približa oltarju ali pa se je prej dotikal nečiste živali (prim. 3 Mz 11,44; 21,23). Res je, da predvsem pri prerokih in v psalmih slišimo drugačne glasove. Na vprašanje: »Kdo se bo povzpel na Gospodovo goro, kdo bo stal na njegovem svetem kraju?« odgovarjajo z izbranimi moralnimi pojasnili: »Kdor je nedolžnih rok in čistega srca.« A to so osamljeni glasovi. Tudi v Jezusovem času še vedno prevladuje ideja, da svetost in pravičnost temeljita na obredni čistosti in izpolnjevanju Postave.

Ko preidemo k Novi zavezi, vidimo, da je definicija »svet narod« hitro razširjena na kristjane. Za Pavla so krščeni »po poklicu sveti«, to je »poklicani, da bi bili sveti«. Krščene običajno poimenuje z izrazom »sveti«. Vernike je Bog izvolil, da bi bili »pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Toda pod navidezno terminološko identiteto smo priča globokim spremembam. Svetost ni več obredno ali legalno, ampak moralno dejanje, ni več v rokah, ampak v srcu; ne odloča se zunaj, ampak znotraj človeka in je povzeta v darovanjski ljubezni.

Posredniki Božje svetosti niso več kraji (Jeruzalemski tempelj ali gora Garizim), obredi, predmeti in zakoni, ampak oseba, Jezus Kristus. Biti svet ni predvsem v tem, da bi bili ločeni od tega ali onega, ampak predvsem biti povezan z Jezusom Kristusom. V Jezusu Kristusu je sama Božja svetost, ki nas osebno dosega, ne le njen oddaljen odsev. On je »Sveti, Božji« (Jn 6,69).

Na dva načina vstopamo v stik s svetostjo in se nam približuje: s prilastitvijo in s posnemanjem. Od obeh je pomembnejši prvi način, ki se udejanja v veri in po zakramentih:

»Toda bili ste umiti, posvečeni ste bili, opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga« (1 Kor 6,11).

Svetost je predvsem dar, milost in je delo Svete Trojice. Ker bolj pripadamo Kristusu kot nam samim, ker smo bili »odkupljeni za visoko ceno«, iz tega sledi, da nam je Kristusova svetost, nasprotno, bolj lastna, kot naša lastna svetost. To je v duhovnosti nenaden zasuk. Pavel nas uči, kako narediti ta »veliki met«, ko slovesno izjavlja, da ne stavi več na svojo pravičnost ali pa svetost, ki izhaja iz izpolnjevanja Postave, ampak le na tisto, ki izhaja iz vere v Kristusa. (prim. Flp 3,5-10). Kristus, pravi, je postal za nas »pravičnost, posvečenje in odkupitev« (1 Kor 1,30). »Za nas«: lahko torej zahtevamo njegovo svetost kot našo z vsemi njenimi učinki. Veliki met je tudi tisto, kar stori sv. Bernard, ko vzklika: »Kar mi manjka, si prilastim (dobesedno: nasilno prilastim!) iz Kristusove strani«. »Nasilna prilastitev« Kristusove svetosti, »ugrabitev Božjega kraljestva«: to je veliki met, ki naj bi ga v življenju pogosto ponavljali.

Poleg tega temeljnega sredstva vere in zakramentov mora najti prostor tudi posnemanje, to je osebni napor in dobra dela. Ne kot ločeno in različno sredstvo, ampak kot edino primerno sredstvo, ki izkaže vero s tem, da jo prenese v dejanja. V Novi zavezi se glede svetosti izmenjujeta dva glagola: eden v povednem naklonu, drugi v velelniškem: »Sveti ste«, »Bodite sveti«. Kristjani so posvečeni in posvečujejo. Ko Pavel piše: »To je Božja volja, vaše posvečenje,« je jasno, da razume prav to svetost, ki je sad osebnega prizadevanja. Dodaja namreč, da bi razložil, v čem je posvečenje, o katerem govori: »Vzdržite se nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti« (prim. 1 Tes 4,3-9).

2. vatikanski koncil je v omenjenem besedilu jasno izpostavil ta dva vidika svetosti, temelječa na veri in na delih: »Tisti, ki hodijo za Kristusom, so od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Gospodu ne po svojih delih, marveč po njegovem sklepu in milosti; v krstu vere so postali resnično Božji otroci in deležni Božje narave in tako v resnici sveti. Z Božjo pomočjo torej morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati.«

To je nov ideal svetosti v Novi zavezi. Ena točka pa ostane nespremenjena, je celo poglobljena na prehodu iz Stare v Novo zavezo, in to je vprašanje, zakaj je potrebno »biti« svet: zato, ker je Bog svet. Svetost torej ni nekaj zaukazanega, breme, ki nam je naloženo na ramena, ampak privilegij, dar, najvišja čast. Je dolžnost, a ta izhaja iz naše plemenitosti Božjih otrok. Noblesse oblige, plemenitost obvezuje!

Svetost terja sámo dejstvo, da smo ljudje; človek mora biti svet, da uresniči svojo globoko istovetnost, ki je v tem, da je »Božja podoba in sličnost«. Za Sveto pismo človek ni le to, kar ga določa dejstvo, da se je rodil ( »razumna žival« ), ampak to, k čemur je poklican, da naj postane z uresničevanjem svoje svobode v pokorščini Bogu. Ni le narava, ampak je tudi poklicanost. Če smo torej »poklicani k svetosti«, če smo »po poklicu sveti«, je jasno, da bomo resnične, uresničene osebe v tolikšni meri, kolikor bomo sveti. V nasprotnem primeru bomo neuspešneži. Nasprotje od svetnika ni grešnik, ampak neuspešnež! »Le ena žalost je na svetu in ta je: ne biti svet« (Leon Bloy). Bl. Mati Terezija je imela prav, ko je novinarju, ki jo je iznenada vprašal, kaj izkuša, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba.«

Potem ko smo svetnike občudovali kot vzornike, se lahko sedaj obrnemo nanje kot na naše priprošnjike in skupaj z bogoslužjem molimo: »Vsemogočni večni Bog, tvoja Cerkev se danes veseli skupnega praznika vseh svetnikov in slavi njihove zasluge. Prosimo, naj nam nepregledna množica svetih bratov in sester izprosi tvoje obilno usmiljenje.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 386-390. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.