Današnji evangelij pripoveduje, kako je nekoč nekdo vprašal Jezusa: »Katera je največja zapoved v postavi?«. On mu je odgovoril z znanimi besedami:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved.«

Ta odgovor bi mu lahko zadostoval in bi bil lahko z njim zadovoljen. Jezus pa je v isti sapi dodal, da je še druga zapoved, »podobna prvi«, kar pomeni, da je od nje neločljiva, in ta je:

»Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Mi zelo dobro vemo, kaj v katerem koli položaju pomeni ljubiti samega sebe in kaj bi želeli, da bi nam drugi storili. Ko je Jezus dodal besede: »Kakor samega sebe«, nas je postavil pred ogledalo, pred katerim ne moremo lagati; dal nam je nezmotljivo merilo, da lahko odkrijemo, ali ljubimo svojega bližnjega ali ne.

»Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).

Rad bi opozoril, da ne reče: »To, kar ti drugi stori, stori tudi ti njemu.« To bi bil še vedno zakon povračila: »Oko za oko, zob za zob.« Pravi: To, kar bi ti hotel, da bi ti drugi storil, tudi ti stori njemu; to pa je nekaj drugega. Koliko stvari bi se spremenilo v družinah in v družbi, če bi skušali udejanjati to, kar v moralni teologiji imenujemo »zlato pravilo«! Če hočemo to storiti, je dovolj, da se v vseh okoliščinah vprašamo: kako bi hotel, da bi se drugi vedel do mene, če bi bil jaz na njegovem in on na mojem mestu?

Jezus je imel ljubezen do bližnjega za »svojo zapoved«, v kateri je povzeta vsa Postava. »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Mnogi poistovetijo celotno krščanstvo z zapovedjo ljubezni do bližnjega in niso daleč od resnice.

Toda skušajmo iti nekoliko dlje od površinskosti stvari. Ko govorimo o ljubezni do bližnjega, človek takoj pomisli na »dela« ljubezni, na stvari, ki jih je potrebno storiti za bližnjega: priskrbeti mu hrano in pijačo, ga obiskati; skratka bližnjemu pomagati. Toda to je učinek ljubezni, to še ni ljubezen. Pred dobrodelnostjo je dobronamernost; preden delamo dobro, moramo hoteti dobro.

Sv. Pavel pravi, da mora biti ljubezen »brez hinavščine«, torej iskrena (Rim 12,6). Ljubiti je treba »iz čistega srca« (1 Pt 1,22). »Pristno« vino mora biti stisnjeno iz grozdja, če ni, je ponarejeno; tako mora tudi ljubezen prihajati iz srca. Dejansko lahko ljubimo in dajemo miloščino iz različnih razlogov, ki nimajo nič skupnega z ljubeznijo: da se pokažemo lepe, da nas imajo za dobrotnike, da si zaslužimo nebesa, celo zato, ker bi nas sicer pekla vest. Veliko pomoči, ki jo pošiljamo v tretji svet, ne narekuje ljubezen, ampak slaba vest. Zavedamo se namreč pohujšljivih razlik, ki so med nami in njimi in se čutimo deloma odgovorne za njihovo bedo. Človek je lahko brez ljubezni tudi, ko »izkazuje ljubezen«! Sv. Pavel nam je zapustil čudovito hvalnico ljubezni:

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4-7).

V tem besedilu izrecno sploh ni govora o delih ljubezni, o splošno znanih delih usmiljenja; vse se namreč nanaša na notranje razpoloženje, ki ga je treba gojiti do bližnjega. Reče celo, da tudi največji izraz ljubezni do bližnjega – razdati vse svoje imetje revnim – brez ljubezni, če ga torej ne spremlja resnična dobronamernost, nič ne koristi.

Jasno je, da bi naredili usodno napako, če bi zoperstavili ljubezen srca in dejavno ljubezen ali pa bi se zatekli v notranjo dobronamernost do drugih in bi v tem našli dobro opravičilo za lastno pomanjkljivo konkretno dejavno ljubezen. Če srečaš reveža, ki je lačen in se trese od mraza, nam govori sv. Jakob, kaj mu pomaga, če mu rečeš: »Revček, pojdi in se pogrej, pa nekaj pojej!«, ne daš pa mu tistega, kar potrebuje?

»Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (Jn 3,18).

Ljubezen je zares univerzalna rešitev. Sv. Avguštin je zapisal: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« To je nevarno načelo! Koliko mladih bi ga danes takoj podpisalo in bi ga seveda razumeli na svoj način (Če se ljubimo, je vse dovoljeno …). Toda Avguštin natančno razlaga, kako ga moramo razumeti. Nemogoče je, pravi, v enem samem trenutku odkriti, katero stvar je v določenih okoliščinah dobro storiti: molčati ali govoriti, pustiti človeka, da dela, ali pa ga posvariti. Zato nam je dano pravilo, ki velja za vse primere: Ljubi in delaj kar hočeš! Če molčiš, molči iz ljubezni, če spregovoriš, govori iz ljubezni, če svariš, posvari iz ljubezni. Poskrbi za to, da bo v tvojem srcu resnična ljubezen do človeka; kar koli boš potem storil, bo to tisto pravo. Iz ljubezni ne more priti nič drugega, kakor dobro. »Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega« (Rim 13,10).

Ta srčna ali notranja ljubezen je ljubezen, ki jo zmoremo vsi, je univerzalna. To ni ljubezen, ki jo zmorejo nakloniti samo nekateri, namreč bogati in zdravi, drugi – revni in bolni – pa jo le prejemajo. Vsi jo lahko dajejo in prejemajo. Poleg tega je tudi zelo konkretna. Gre za to, da začnemo gledati na stvari in ljudi, ki so ob nas, z novimi očmi. S kakšnimi očmi? To je tako preprosto: z očmi, s kakršnimi bi želeli, da bi nas gledal Bog! Pogled, ki opravičuje, naklonjen in sprejemajoč pogled, odpuščajoč pogled … To ne bi smelo biti ne vem kako težko. Pred skrivnostjo trpljenja, bolezni, smrti smo tako nesrečni in tako sami, da bi nam moralo biti naravno, da smo drug ob drugem ganjeni, da se raznežimo in smo v tem kratkem življenju med seboj solidarni.

Ko se to zgodi, se vsi odnosi spremenijo. Kot po čudežu odpadejo vsi razlogi za zadržanost in sovražnost, ki so ti preprečevali, da bi ljubil določenega človeka. Pred teboj se začenja risati njegova podoba takšnega, kakršen dejansko je: ubogo človeško bitje, ki trpi zaradi svojih slabosti in svojih meja, enako kakor ti, kakor vsi. Vidiš ga kot tistega, »za katerega je Kristus umrl« (Rim 13,14). Čudiš se celo, da tega nisi prej odkril. Nagnjeni smo k temu, da na obličje bližnjega navlečemo masko, nanje lepimo etikete, klišeje, jih razvrščamo po predalih. V tistem trenutku bo, kakor da bi maska odpadla, in človek je pred nami, kakršen resnično je.

Eden od starodavnih krščanskih pisateljev nam je posredoval naslednjo novico. Ko je bil Janez evangelist že zelo v letih, so ga pogosto pripeljali na srečanja kristjanov, in ko so ga povabili, naj jim pove kakšno besedo, jim je odločno ponavljal: »Otročiči, ljubimo drug drugega, ker je ljubezen iz Boga!« Ko so ga slišali tako govoriti, so mu nekateri rekli: »Oče, ti si bil z Jezusom in veš veliko o njem; kako to, da nam vedno ponavljaš isto stvar?« In Janez jim je odgovoril: »Ker je to Gospodova zapoved, in če jo udejanjimo, smo udejanjili ves njegov evangelij.«

Danes vsi sanjamo o svetu, kjer bi vladala sprava in mir, kjer bi bilo slehernemu človeku priznano njegovo dostojanstvo in bi imel svoj življenjski prostor. Tega si vsi želimo in to vsi pričakujemo. Toda ta svet se ne bo uresničil na svetovni ravni, če se prej ne bo uresničil v človeških srcih. Zaman ga bom iskal zunaj sebe, če ga ne bom najprej skušal vzpostaviti znotraj sebe in v svoji družini.

Zato vam tudi jaz z ostarelim evangelistom Janezom ob koncu tega razmišljanja o ljubezni ponavljam: »Otročiči, bratje, sestre ljubimo drug drugega, ker je ljubezen iz Boga in če udejanjimo to zapoved, smo udejanjili ves evangelij.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 314-318. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.