Današnji evangelij se konča z enim od Jezusovih klenih stavkov, ki so v zgodovini pustili globoko sled:

»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Toda, kaj je izzvalo to izjavo? Nekega dne sta dve politični skupini (farizeji in herodovci), ki sta si med seboj nasprotovali, proti Jezusu pa sta nastopali združeni, poslali neke vrste delegacijo, ki naj Jezusa vpraša: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Evangelij pripominja, da so ga hoteli ujeti v besedi in Jezus, ki je to razumel, jim je odgovoril: »Kaj me preizkušate, hinavci?«

Kje je bila prikrita past? Prav v sestavi delegacije. Farizeji so bili nacionalisti, skrivoma so bili sovražni do rimske nadvlade; herodovci, se pravi Herodova stranka, pa so bili, nasprotno, kolaboracionisti in so podpirali rimsko nadvlado. Če bi torej Jezus odgovoril: »Seveda se sme dajati davek,« se mu bodo odtujile množice, ki so nasprotovale tuji okupaciji, in bo ostal osamljen; če pa bi odgovoril: »Ne, ne sme se dajati davka,« bi ga herodovci lahko tožili pri rimskih oblasteh, da hujska k uporu.

Jezus izniči njihov načrt z odgovorom, ki preseka vozel in umesti problem na veliko globljo in splošnejšo raven. Nič več cesarju ali Bogu, ampak obema, vsakemu na njegovi ravni. Ko je svojim sogovornikom ukazal, naj potegnejo iz žepa kovanec s cesarjevo podobo, jih Jezus prisili, da posredno priznajo, kako tudi oni uporabljajo rimski denar kot menjalno sredstvo in se okoriščajo z nečem, kar prihaja od cesarske nadoblasti.

Tu je začetek ločevanja med vero in politiko, ki sta bili doslej pri vseh narodih in režimih nerazdružni. Judje so si predstavljali prihodnje Božje kraljestvo, ki ga bo ustanovil Mesija, kot teokratično državo: Bog bo torej prav preko njih, ki so njegovo ljudstvo, neposredno vladal vsej zemlji. Zdaj pa Jezusova beseda razodeva Božje kraljestvo, ki je na tem svetu, vendar ni od tega sveta, ki je na drugačni »valovni dolžini« in zato lahko sobiva s katerim koli drugim režimom, naj bo sveto ali »laično«.

Tako se razodevata dva kvalitativno različna načina Božjega vladanja svetu: duhovno vladanje, ki gradi Božje kraljestvo in ga izvršuje neposredno v Kristusu, in časno vladanje ali politika, ki jo Bog izvršuje posredno, ko jo zaupa svobodnim izbiram ljudi in igri drugotnih vzrokov.

Cesar in Bog nista postavljena na isto raven, ker je tudi cesar odvisen od Boga in mu mora dajati obračun. V Svetem pismu beremo naslednji opomin vladarjem in kraljem, ki seveda velja tudi današnjim politikom:

»Poslušajte torej, kralji, oblast vam je bila dana od Gospoda,
ki bo tudi presodil vaša dejanja …
Zakaj neizprosna sodba zadene tiste na visokih mestih« (Mdr 6,1 sl.).

»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« torej pomeni: »Dajte torej cesarju tisto, kar Bog sam želi, naj se da cesarju.« Bog je zadnji vladar vseh, tudi cesarja. Mi nismo razdeljeni med dve pripadnosti; nismo prisiljeni služiti »dvema gospodarjema«. Kristjan se svobodno pokorava državi in se ji tudi upira, ko se ta postavi proti Bogu in njegovim zapovedim. V tem primeru ni prav sklicevati se na načelo ukaza, ki ga človek prejme od nadrejenih, kot so to pred sodišči storili nekateri, ki so bili odgovorni za določene vojne zločine. Preden poslušamo ljudi, moramo torej ubogati Boga in lastno vest. Cesarju ne moremo dati duše, ki pripada Bogu. Prvi, ki je iz tega Jezusovega nauka izpeljal praktične zaključke, je bil sv. Pavel. On piše:

»Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga … Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu … Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci« (Rim 13,1 sl.).

Potrebno je poudariti, da apostol ne naroča poslušnosti kaki krščanski državi, ki podpira Cerkev, ampak poganski oblasti, ki jo smrtno preganja. Za kristjana (in mislim, da tudi za vsakega poštenega človeka) je plačevanje davkov dolžnost, ki jo zahteva pravičnost in je torej dolžnost, ki veže v vesti. Ko država zagotavlja red, pretok blaga in celo vrsto drugih uslug, s tem daje državljanom nekaj, za kar ima pravico zahtevati nadomestilo, da bi lahko še naprej zagotavljala vse te usluge.

Ko utaja davkov doseže določene razsežnosti – nas opozarja Katekizem katoliške Cerkve –, je to smrtni greh, primerljiv vsaki drugi veliki tatvini. In to ni kraja državi, kar bi pomenilo nikomur, ampak kraja skupnosti, to je vsem. To seveda predpostavlja, da naj bi bila tudi država pravična in nepristranska pri odmerjanju davkov.

Zanimivo je opozoriti, kako so se v prvih stoletjih, gledano zgodovinsko, razvijali odnosi med kristjani in politiko. V prvih treh stoletjih kristjani niso prevzeli nobene aktivne vloge v politiki. Nekaj zaradi tega, ker je bila njihova prva skrb usmerjena v graditev Božjega kraljestva, predvsem pa zato, ker država tega ni dovoljevala; bili so izključeni iz pravnega reda, oblast jih je preganjala. Živeli so v diaspori. Eden od pisateljev tistega časa je rekel: »To, kar je duša v telesu, so kristjani v svetu. Duša je posejana (v diaspori) v vseh udih telesa, kristjani so v vseh mestih sveta. V svetu so, a niso od sveta« (Pismo Diogenetu).

Po letu 313 pa so z znanim Konstantinovim ediktom kristjane ne le tolerirali, ampak so zelo hitro postali nosilci oblasti. Cesarstvo je postalo krščansko. To je seveda prineslo s seboj velike prednosti: svobodo bogoslužja, nove možnosti evangelizacije, moralno ozdravitev družine, skrb za najbolj potrebne … Prineslo je pa tudi velike nevarnosti: kompromise s svetom, nestrpnost, zlorabo oblasti, opustitev evangeljske preprostosti in radikalnosti … Šlo je tako daleč, da so mnogi, ki so se hoteli izogniti takemu stanju, začeli bežati iz mest in se zatekati v puščavo in tako so postavili temelje meništva.

Poznamo škodo, ki je v daljšem obdobju nastala zaradi prevelikega zbližanja med cesarjem in Bogom, med vero in politiko; vemo, kako slaba luč je padla na poslanstvo Cerkve, kakšne so bile posledice in ovire, ki jih je vse to postavljalo na pot evangelizaciji in duhu sprave.

Zdaj pa smo se na neki način vrnili v položaj prvih kristjanov. To je položaj diaspore, kjer smo kristjani posejani v vseh različnih okoliščinah in smo del politike in družbe z možnostjo, da bi bili, sicer na drugačen način, bolj ponižno, a morda nič manj učinkovito »sol zemlje« in »kvas sveta«.

V tem položaju se sodelovanje kristjanov pri graditvi pravične in miroljubne družbe uresničuje predvsem v območju skupnih vrednot, kot so družina, zagovarjanje življenja, solidarnost z najrevnejšimi, mir.

Je pa še neko drugo področje, kjer bi morali kristjani odločneje prispevati v politiki. Ne gre toliko za vsebino kot za metodo, stil. Potrebno je razstrupiti ozračje nenehnih prepirov, vnesti v družbene odnose večje spoštovanje, dostojnost in dostojanstvo. Spoštovanje bližnjega, blagost in ponižnost: to so značilnosti, ki jih Kristusov učenec mora vnašati v vse stvari, tudi v politiko. Ni vredno kristjana, da se prepusti žalitvam, posmehljivosti, se spusti na raven prepira z nasprotnikom (kaj bo potemtakem – v skladu z Jezusovo besedo: »Kdor reče bratu ‘norec’, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja,« – z našimi politiki?).

Veličina politika se meri predvsem po njegovi sposobnosti, da postavlja na drugo mesto lastne, zasebne interese in spoštuje skupno dobro (imenujejo se »politiki«, ker so v službi polisa, države, ne pa lastne družine, niti ne svoje stranke). Kakšno mesto imajo lahko v srcu politikov problemi milijonov brezposelnih in vsi drugi hudi problemi državljanov, ko pa se nenehno ukvarjajo z obrambo samih sebe in polemizirajo preko dnevnega časopisja o bolj ali manj osebnih vprašanjih?

Res je sicer, da so tudi izjeme tako med politiki kot med t.i. »laiki«, a jih je občutno premalo. Krivi smo seveda tudi mi. Premalo molimo za politike, ki nas vodijo. Ustavljamo se pri kritiziranju, to pa seveda ničesar ne spremeni. Sv. Pavel je pisal svojemu učencu:

»Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho« (1 Tim 2,1-2).

Ali delamo tako? Kristjan ne prispeva k ozdravljanju političnega življenja le z glasom na volitvah, ampak to lahko stori tudi z molitvijo.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 309-313. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”…