Tudi današnji evangelij nam prinaša priliko. Neki človek – pravi Jezus – je imel vinograd, ki ga je sam zasadil in je vestno skrbel zanj. Ob času trgatve je poslal svoje služabnike, da bi pobrali pridelek. Toda kaj se zgodi? Viničarji so nekatere njegove služabnike pobili, druge pa so pretepli. Poslal je druge, ki jih je doletelo isto. Ostal mu je le še sin. Mislil si je: mojega sina bodo ja spoštovali. Tukaj se je potrebno zadržati pri samem besedilu, ker že odseva zgodovinsko resnico, ki jo nakazuje:

»Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ‘Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!’ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili.«

Namigovanje na Jezusa, ki ga bodo kmalu prijeli, ga odvedli iz mesta in ga križali, je precej očitno. Kot v mnogih drugih primerih Jezus pusti, da poslušalci sami izvlečejo zaključek. »Kaj bo torej storil gospodar vinograda?« Odgovorijo mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.«

Pomen je jasen: govor je o t.i. »zavrženosti Izraela«, ki ga v Svetem pismu pogosto ponazarjajo z vinogradom.

Jezus pa to še bolj jasno pove, ko pravi:

»Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«

Prav v ta prvi teden v oktobru pade dan, ki je od zgodovinskega srečanja papeža s predstavniki velikih verstev v Assisiju 1986 vsako leto posvečen dialogu med različnimi veroizpovedmi. To je torej ugodna priložnost, da se malce dlje zadržimo ob temi t.i. »zavrženosti Izraela«, ki se pogosto pojavlja v evangeliju, in še bolj na splošno o odnosih med kristjani in Judi.

Površna in triumfalistična interpretacija te in podobnih evangeljskih strani je prispevala k ustvarjanju ozračja za obsojanje Judov, kar je pripeljalo do znanih tragičnih posledic. Ne smemo zapustiti gotovosti vere, ki izhajajo iz evangelija, a potrebno je le malo, da se zavemo, kako je naša drža pogosto popačila pristnega evangeljskega duha.

Predvsem v teh strašnih Jezusovih besedah: »Vzelo se vam bo Božje kraljestvo …« je izražena neverjetna Božja ljubezen do Izraela, ne pa hladna obsodba. Med Jezusom in Izraelom se odvija »strastna ljubezen«. On sam je nekega dne rekel, da je bil poslan »le k izgubljenim Izraelovim ovcam«.

Poleg tega gre za pedagoško, ne pa dokončno zavračanje. Tudi v Stari zavezi najdemo Božje zavračanje, kakor je bilo tisto, ki se je sklenilo z babilonskim izgnanstvom. Enega od njih opisuje tudi Izaija v današnjem prvem berilu, ko tudi uporabi podobo trte (»Zdaj vam bom povedal, kaj bom storil svojemu vinogradu: odstranil mu bom ograjo, da bo izropan, podrl mu bom obzidje, da bo poteptan.«). Toda to Boga ni ustavilo, da ne bi še naprej ljubil Izraela in bdel nad njim.

Sv. Pavel nam zagotavlja, da tudi ta zadnja zavrnitev, ki jo napoveduje Jezus, ne bo dokončna. Skrivnostno naj bi namreč služila, da bi omogočila poganom vstopiti v Božje kraljestvo. »Sprašujem torej« – piše – »so se mar spotaknili zato, da bi padli? Nikakor ne!« Apostol namreč daje slutiti prihodnjo spravo med Izraelom in kristjani kot neke vrste vstajenje od mrtvih (prim. Rim 11,11.15). Gre pa naprej. Pravi: »Če je sveto testo, darovano kot prvina, bo sveto vse testo; in če je korenina svéta, bodo svete tudi veje« (Rim 11,16). Po Abrahamovi veri – ki je prvina in korenina – je vse Judovsko ljudstvo sveto, četudi so, pravi apostol, nekatere veje odpadle.

Prav Pavel, ki ga imajo nekateri po krivici za pristaša razhoda med Izraelom in Cerkvijo, svetuje pravo držo pred dramo izraelskega ljudstva. Ne drža lastne gotovosti in neumnega ponašanja (»Zdaj smo mi novi Izrael, mi smo izvoljenci!«), ampak raje držo strahu in trepeta pred nedoumljivo skrivnostjo Božjega delovanja (»Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade!«) in še bolj ljubezen do Izraela, ki je »korenina in drevo, na katerega smo bili vcepljeni«. Prisluhnite, kaj si upa reči glede Judov:

»Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu: v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus« (Rim 9,1-5).

Če bi se v preteklosti vsi kristjani prizadevali, da bi imeli v srcu to isto čutenje in bi tako govorili o Judih, bi zgodovina tekla precej drugače. Spomnim se izkušnje, ki sem jo doživel pred leti med letom, ko sem romal v Sveto deželo. Ko sem bral evangelij, sem se naenkrat zavedel, da moram popolnoma spremeniti držo do Judov, ki so jih v tistih letih z vseh strani napadali zaradi bolečega palestinskega problema. Skratka, moral sem se »spreobrniti k Izraelu«, ga vzljubiti. Razumel sem, da sovražnost kristjana do Judov rani predvsem Jezusa samega. »Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa« (Ef 5,29) in Judje so po mesu Jezusovi sorodniki. Jezus je globoko ljubil svoj narod. Jokal je zaradi skorajšnjega porušenja Jeruzalema, ne pa da bi se maščevalno tega veselil.

Judovstva ne moremo preprosto enačiti z Judovsko državo, čeprav teh dveh stvari tudi ne moremo ločiti. Človek se lahko ne strinja z določenimi vidiki izraelske politike do Palestincev, s tem pa še ne izbriše čuta solidarnosti do zgodovinskega in duhovnega Izraela.

Če bodo Judje nekega dne morali priti (kot nas nagovarja Pavel, naj upamo) do bolj pozitivne sodbe o Jezusu, se bo to zgodilo z notranjim procesom, kot poglabljanje njihovega lastnega iskanja (kar se deloma že dogaja). Kristjani na to ne moremo vplivati od zunaj tako, da bi jih skušali spreobrniti. Zaradi načina, kot se je to dogajalo v preteklosti, smo izgubili pravico, da bi to počeli. Najprej se bodo morale s pomočjo dialoga in sprave zaceliti rane. Ne morem razumeti, da kristjan, ki zares ljubi Izrael, ne bi želel, da bi tudi Judje nekega dne odkrili Jezusa, ki ga evangelij definira »slava Izraela, tvojega ljudstva« (Lk 2,32). Menim, da to ne bi bil prozelitizem. Toda v tem času je najpomembnejše odstraniti ovire, ki preprečujejo to spravo, »slabo luč«, v katero smo postavili Jezusa pred njihovimi očmi. Odstraniti moramo tudi ovire, ki so v naši govorici. Kolikokrat v naši govorici nezavedno uporabljamo pojem »Jud« v slabšalnem ali pa vsaj negativnem pomenu!

Od drugega vatikanskega cerkvenega zbora naprej so se odnosi med kristjani in Judi hitro spreminjali na bolje. Dekret o ekumenizmu je Izraelu priznal poseben status med veroizpovedmi. Judovstvo za kristjana ni preprosto »neka druga vera«; je sestavni del naše vere. Častimo namreč istega »Boga Abrahama, Izaka in Jakoba«, ki je za nas kristjane tudi »Bog Jezusa Kristusa«.

Janez Pavel II. je ob obisku rimske sinagoge Jude imenoval »naši starejši bratje«. Vsepovsod se množijo pobude konstruktivnega dialoga. Za to spremembo se moramo zahvaliti Svetemu Duhu in si želeti, da bi se to nadaljevalo ter da bi judovsko-krščanski dialog prerasel v pristno judovsko-krščansko prijateljstvo.

Moj današnji sklepni pozdrav je iz Pavlovega pisma Galačanom in ga izrekam vsem Judom po svetu:

»Bodita mir in usmiljenje nad Božjim Izraelom.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 299-303. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.