V evangeliju današnje nedelje slišimo Jezusa, ki pravi:

»Če hoče kdo iti za menoj,
naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.
Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil;
kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«

Naj vam takoj na začetku priznam, da me vsakokrat, ko odprem bogoslužno knjigo Božje besede in najdem v evangeliju, ki ga moram razlagati, besede kot so današnje, najprej obide skušnjava, da bi pobegnil, kot je to storil Jona, ko mu je bilo naročeno, naj gre Ninivljanom pridigat in jih klicat k spreobrnjenju.

»Odpovedati se samemu sebi, vzeti svoj križ.« Kako naj bi prepričal ljudi, ki od jutra do večera ne delajo drugega, kot poveličujejo uspešnost in uveljavljanje samega sebe, da bi sprejeli besede, kot so današnje?

Mislim, da je nekaj podobnega doživljal tudi apostol sv. Pavel, kajti nekoč je skoraj kot odmev na podobno skušnjavo odločno vzkliknil: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje« (Rim 1,16). Po njegovem zgledu se tudi tokrat z Božjo pomočjo zaupno lotevam evangeljske strani, ki nam jo odpira današnje bogoslužje.

Krščanska pot odrešenja je v »hoji za Jezusom« in hoja za Jezusom je v »odpovedovanju samemu sebi in v sprejemanju lastnega križa«. Pred časom smo imeli priložnost, da smo razmišljali o nošenju križa. Zato se tokrat osredotočimo na prvi izraz: »Odpovedati se samemu sebi.«

Kaj pomeni »Odpovedati se samemu sebi.«? Še več: ali je sploh mogoče in nenazadnje dopustno odpovedati se samemu sebi? Če dobro pomislimo in se ustavimo pri skrajnosti, »odpovedati se samemu sebi« pomeni isto, kot vzeti si življenje, narediti samomor, k čemur seveda ne smemo nagovarjati ljudi.

Toda že na začetku moramo razlikovati naslednje: Jezus ne zahteva, da se odpovemo »temu, kar smo«, ampak tistemu, »kar smo postali.« Mi smo Božja podoba, zato smo nekaj »zelo dobrega«, kot je rekel Bog takoj, ko je ustvaril moža in ženo. Ni se nam torej treba odpovedati temu, kar je ustvaril Bog, ampak onemu, kar smo naredili mi, ko smo zlorabljali svojo svobodo. Takrat so se v nas prebudila hudobna nagnjenja, greh, vse tiste stvari, ki so pozneje prekrile našo izvirno podobo. »Odpovedati se« torej dejansko pomeni »najti«, kakor razlaga Jezus sam: »Kdor izgubi svoje življenje, ga bo našel.« »Odpovedati se« je edini pravi način, da se lahko uresničimo.

Vse povedano bomo lažje razumeli z nekaterimi primeri iz sveta umetnosti. Obstajajo čudovite romanske cerkve, ki so jih v obdobju baroka prekrili s štukaturami, okraski in jim dodali stebre. Pravo zmaličenje, ki je sad slabega umetniškega okusa tistega obdobja. Kaj storiti, da bi tem zelo starim kulturnim spomenikom spet vrnili njihovo izvirno preprostost in lepoto? Brez usmiljenja je treba odstraniti vse te poznejše dodatke, da lahko zasije prvotna struktura teh starodavnih kulturnih spomenikov. In prav to so v številnih primerih tudi storili, da lahko danes ponovno občudujemo njihovo prvobitno lepoto.

S področja arhitekture preidimo na področje slikarstva. Nekatere slike sčasoma oksidirajo in potemnijo, tako da je težko prepoznati podobe. Če jim hočemo vrniti prvotno podobo, jih moramo očistiti, restavrirati, odstraniti patino, ki se je nabrala na njih. Kakšno razliko je mogoče opaziti na Michelangelovih freskah v Sikstinski kapeli pred restavriranjem in po njem! Turisti v nepreglednih vrstah čakajo, da bi si lahko ogledali restavrirane freske.

Isto velja za kipe. Pred leti so nedaleč od obale v globinah Jonskega morja našli dve neprepoznavni gmoti, prekriti z morskimi usedlinami, a se je zdelo, da sta podobni človeškim telesom. Potegnili so ju iz vode in ju potrpežljivo očistili. Danes so to slavni »bronasti kipi iz Riace«, ki se nahajajo v muzeju v Reggio Calabriji med najbolj cenjenimi antičnimi kipi.

To so primeri, ki nam pomagajo razumeti pozitivni vidik tega, kar nam predlaga evangelij. Naše duhovno področje je podobnokipom pred restavriranjem. Lepa Božja podoba, kar bi morali biti, je bila prekrita s sedmerimi plastmi, ki so sedmeri glavni grehi. Morda ne bo odveč, da si jih prikličemo v spomin, če smo jih morda pozabili. To so: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba. Sv. Pavel to iznakaženo podobo imenuje »zemeljska podoba«, ki je v nasprotju z »nebeško podobo« oziroma podobnostjo Kristusu.

»Odpovedati se samemu sebi« torej ni dejanje, ki bi vodilo v smrt, ampak v življenje, v lepoto in v veselje. Če hočete, gre res za neko usmrtitev samega sebe, če seveda »samega sebe« razumemo kot naš »jaz«, ki se je prikradel pozneje in je naša slabša stran.

Dodajmo še en primer, vzet iz kmečkega življenja. V tem poletnem času so naše trte polne grozdja, ki na soncu začenja zoreti in naznanja bližnjo trgatev. Vprašajmo se, kako je mogoče, da so na trti začele zoreti grozdne jagode?Ker je pustila, da jo obrežejo, ker je odvrgla odvečne mladike. Pravimo, da trta »joka«, ko jo obrezujejo, kajti iz nje resnično tečejo kaplje soka, podobne solzam, toda pozneje – če bi mogla spregovoriti – bi blagoslavljala roko, ki jo je obrezala. Na vse to nas opozarja Jezusova beseda:

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik.
Vsako mladiko na meni, ki rodi sad,
očiščuje, da rodi še več sadu« (Jn 15,1).

Morda je prav, da malce bolj konkretiziramo naše razmišljanje o odpovedi samemu sebi, sicer tvegamo, da bi ostali le pri teoriji. »Odpovedati se« pomeni »reči ne«. Preprosto gre za to, da se naučimo reči »ne«. Na televiziji je nasilna ali razvratna oddaja; tvoja radovednost ti govori: »Daj, oglej si jo, saj si vendar odrasel, ne več otrok, saj ti ne more škoditi!« Toda ti si rečeš: »Ne, zakaj bi si moral umazati srce in oči?« Odpovedal si se samemu sebi.

Prijatelj ti ponudi »dim«, saj se tako reče, mar ne? Skratka nekaj, kar smrdi po drogi. Tudi tukaj te močan glas sili, da bi sprejel, samo enkrat, samo da bi poskusil, za kaj gre … Ti odgovoriš: »Ne.« Odpovedal si se sebi in v tem primeru si morda dobesedno »rešil svoje življenje«. Sediš pri mizi in požrešnost te sili, da bi pospravil vse, kar je pred teboj. Obvladaš se in si rečeš: dovolj je. Zmagal si in poleg tega morda tudi preprečil, da bi ogrozil svoje zdravje.

Kot vidite, bi lahko primere naštevali v nedogled. Čutiš, kako v tebi kipi jeza zaradi stvari, ki doma pri otrocih ali pa morda v službi ne gre, kot bi bilo prav. Obvladaš se in rečeš »ne«, počakaš, da se umiriš in šele nato spregovoriš. Spet si zmagal. In to je velika zmaga, kajti lažje se je boriti proti celi vojski, kot pa proti samemu sebi. V družini in v družbi ni mogoče živeti v miru, če se ne znamo vsaj občasno odpovedati samemu sebi. Vsakokrat, ko rečemo sebi »ne«, rečemo »da« bližnjemu, iskrenosti, slogi.

Gre za to, da se učimo govorice prave ljubezni. Veliki filozof Kierkegaard je rekel: »Predstavljaj si povsem človeški položaj. Dva mlada se ljubita. Toda pripadata dvema različnima narodoma in govorita dva povsem različna jezika. Če hoče njuna ljubezen preživeti in rasti, je potrebno, da se eden od njiju nauči jezika drugega. Sicer ne bosta mogla komunicirati in njuna ljubezen ne bo trajala dolgo.«

Tako, pravi, se dogaja tudi med nami in Bogom. Mi govorimo jezik mesa, on pa jezik duha; mi jezik egoizma, on pa jezik ljubezni. Odpovedati se sebi pomeni naučiti se jezika Boga, da bi lahko komunicirali z Njim. To pomeni tudi naučiti se jezika – čutenja, dojemanja, pričakovanja – drugega, ki živi v naši bližini. Tako bomo lahko živeli v miru in v življenju skupaj zgradili nekaj lepega.

Mnoge težave in porazi v življenju zakoncev so odvisni od dejstva, da se mož nikoli ni zares potrudil, kako izraziti ljubezen svoji ženi, in da se žena ni potrudila, kako pokazati ljubezen možu. Tudi v tem lahko vidimo, da evangelij nikakor ni oddaljen od življenja, kot se morda včasih komu zazdi. Koliko odpovedi in zatajevanja samega sebe naredimo vsak dan, ne da bi na to sploh pomislili: da bi bili zadovoljni tisti, ki jih ljubimo! In tega ne delamo z žalostjo v srcu, ampak z veseljem.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 274-278. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.