Danes obhajamo najlepši Marijin praznik: ko je bila Marija z dušo in telesom poveličana v nebesih. Evangeljski odlomek iz Lukovega evangelija je Marijin Magnificat. V skladu z naukom katoliške Cerkve, ki temelji na izročilu, katerega sprejema tudi pravoslavna Cerkev (čeprav ga ta ni razglasila za dogmo), Marija ni bila poveličana le z dušo, ampak celostno, z vsem njenim bitjem, takoj za Kristusom, ki je prvina prihodnjega vstajenja. Dogmatična konstitucija o Cerkvi drugega vesoljnega cerkvenega zbora pravi: »Kakor pa je medtem Jezusova Mati v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena, tako sveti tu na zemlji potujočemu Božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan.«

Ob vseh drugih praznikih gledamo na Marijo kot na znamenje tega, kar Cerkev mora biti; na današnji praznik pa jo gledamo kot znamenje tega, kar Cerkev bo. Marija je najbolj jasen primer in dokaz resničnosti Božje besede:

»Če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17).

Nihče ni »s Kristusom« bolj trpel, kakor Marija, in zato ni nihče bolj poveličan z njim, kakor Marija.

Toda v čem je Marijina slava? Del Marijine slave lahko vidimo na svoje oči že tukaj na zemlji. Katero človeško bitje je bilo bolj ljubljeno, koga so bolj klicali v veselju in bolečini, katero ime je bilo pogosteje na ustnicah ljudi? Ali ni to slava? Kateremu bitju so, takoj za Kristusom, namenili več molitev, hvalnic in katedral? Katero obličje, poleg njenega, so skušali pogosteje upodobiti umetniki? »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,« je rekla Marija o sebi (ali bolje: je rekel Sveti Duh o njej) in dvajset stoletij dokazuje, da se je ta prerokba uresničila.

To nas navaja k razmisleku, ali je prav, da imamo Magnificat za prej obstoječi psalm, ki so ga pripisali Mariji. Kdo drug poleg nje bi lahko izrekel gornji stavek? Če ga je kdo drug izrekel za sebe, se gotovo ni uresničil na njem, ampak na Mariji.

To nakazuje, da je Magnificat Marijin, čeprav ga ni ona dobesedno zapisala ali narekovala, kajti kdor koli ga je zapisal, ga je zapisal o njej. O njej je hotel spregovoriti Sveti Duh. Tisto, kar je rečeno o spevih o Gospodovem služabniku, velja tudi za spev Gospodove služabnice: kdor koli ga je napisal, ni govoril »o sebi, ampak o nekom drugem« (Apd 8, 34).

Velika je bila torej Marijina slava na zemlji. Toda ali je morda to vsa Marijina slava, vse njeno plačilo za vse, kar je trpela s Kristusom? Slava ljudi na zemlji in v Cerkvi je le bled odsev Božje slave. In kaj je Božja slava, Kabod, o kateri govori Sveto pismo? Ta ne zadeva le področja védenja, ampak tudi področja bivanja. Božja slava je Bog sam, ker so njegovo bitje luč, lepota in sijaj, predvsem pa ljubezen. Slava je nekaj tako resničnega, da ta napolnjuje bivališče, gre pred Mojzesom (2 Mz 33, 22; 40, 34) in jo lahko vidimo in občudujemo na Kristusovem obličju (Jn 1, 14; 2 Kor 4, 6). Slava je sijaj, poln moči, ki se kot poplava razliva iz Boga. Resnična Marijina slava je v deleženjupri tej Božji slavi, ker jo je vso oblila in je bila v njej vsa potopljena. Bila je že »izpolnjena do vse Božje polnosti« (Ef 3,19).

V tej slavi Marija uresniči svojo poklicanost, za katero je bil ustvarjen vsak človek in vsa Cerkev: biti v »hvalo njegovega veličastva« (Ef 1,14). Marija hvali Boga in se v tej hvali veseli, raduje in vzklika. Zdaj so se popolnoma uresničile preroške besede, ki jih je Marija izrekla na zemlji, ko je zapela Magnificat:

»Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu. Zakaj odel me je z oblačilom odrešenja, ovil me je z ogrinjalom pravičnosti, kakor ženina, ki si nadene venec, kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom« (Iz 61,10).

Kakšen delež imamo mi v Marijinem srcu in njenih mislih? Nas je morda v svoji slavi pozabila? Kakor Ester, ki je smela vstopiti v kraljevo palačo, ni pozabila svojega stiskanega ljudstva, ampak je prosila zanj, dokler ni bil onemogočen sovražnik, ki ga je hotel uničiti. Kdo bi lahko vzel bolj za svoje besede sv. Terezije Deteta Jezusa kakor Marija: »Čutim, da se moje poslanstvo začenja: poslanstvo, da pomagam ljudem ljubiti Gospoda, kakor ga jaz ljubim in podarim ljudem mojo malo pot. Če usmiljeni Bog usliši moje želje, se bodo moja nebesa nadaljevala na zemlji vse do konca sveta. Da, moja nebesa hočem preživeti v izvrševanju dobrega tu na zemlji.« Sv. Terezija Deteta Jezusa je nevede privzela in uresničevala Marijin poklic. Svoja nebesa preživlja tako, da izvršuje dobro na zemlji in mi vsi smo temu priče.

Marija prosi za nas. O vstalem Jezusu je rečeno, da živi in »posreduje za nas« (Rim 8,34). Jezus posreduje za nas pri Očetu, Marija pa posreduje za nas pri Sinu. Janez Pavel II. v svoji okrožnici Odrešenikova Mati pravi, da »ima Marijino posredovanje značaj priprošnje.« Ona je srednica s tem, da je priprošnjica. Vera v moč edinstvene priprošnje Božje Matere temelji na resnici občestva svetih, ki je eden od členov naše veroizpovedi. In jasno je, da to občestvo ne izključuje svetnikov, ki so že pri Bogu.

Ne govorimo o abstraktnih sklepih. Moč Marijine priprošnje dokazuje zgodovina in je ne predpostavljamo na temelju ne vem kakšnega teoretičneganačela. Iz dejstev lahko ugotovimo, kako je Marija v teku zgodovine izprosila milost in pomagala potujoči Cerkvi. Koliko milosti so prejeli posamezniki, ki po jasnih znamenjih vedo, da so jih prejeli po Mariji!

Marijino posredovanje je torej podrejeno Kristusovemu, zato ga ne zasenči, ampak ga – prav nasprotno – močno osvetli. V tem smislu lahko Marijino vlogo osvetlimo s podobo lune. Luna ne odseva soja svetlobe, ampak meče na zemljo svetlobo, ki jo prejema od sonca; tako tudi Marija ne odseva svoje svetlobe, ampak Kristusovo luč. Luna sveti ponoči, ko sonce zaide in preden spet vzide; prav tako Marija pogosto sveti tistim, ki gredo preko noči vere in preizkušenj, in ki živijo v temi greha, če se le obrnejo k njej in jo kličejo. Ko zjutraj vzide sonce, se luna umakne in ji ne pride na misel, da bi tekmovala s soncem; tudi ko Kristus sam vstopi in obišče dušo, se Marija umakne in pravi, kakor Janez Krstnik: »To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,29 sl.). Cerkveni očetje so radi uporabili simboliko sonca in lune in tako predstavili odnos Kristusa in Cerkve; toda tudi tu se vidi, kako zelo sta Marija in Cerkev resničnosti, ki sta medsebojno povezani, kako je ena podoba druge.

Vse to je tisto, kar Marija je in dela za nas. In kaj moramo mi storiti zanjo? Mi ji lahko pomagamo pri zahvaljevanju Sveti Trojici za vse to, kar je naredila iz nje. Eden od psalmistov pravi:

»Poveličujte z menoj Gospoda, povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj« (Ps 34,4).

Isto nam govori Marija. Verjetno ji ne moremo narediti večjega veselja, kot da se še naprej iz te naše zemlje dviga njena hvalnica in zahvala Bogu za velike reči, ki jih je storil njej.

In še glede posnemanja. Če ljubimo, posnemamo. Ni boljšega znamenja ljubezni, pravi sv. Avguštin, kot je posnemanje. Prej navedeni psalmist nadaljuje z besedami: »Pridite, sinovi, poslušajte me, strahu Gospodovega vas bom učil« (Ps 34,12) in isto nam govori Marija.

Ko zremo Marijo, ki je vzeta v nebesa »z dušo in telesom«, se spomnimo nekega drugega vnebovzetja, čeprav različnega od njenega: namreč vnebovzetja preroka Elija. Preden je videl svojega učitelja in očeta oditi na ognjenem vozu, je mladi učenec Elizej prosil: »Naj mi pripade, prosim, dvojni delež tvojega duha« (2 Kr 2,9). Mi si upamo našo Mater in učiteljico Marijo prositi še več: »Naj ves tvoj duh, o Mati, postane naša dediščina! Naj tvoja vera, tvoje upanje in tvoja ljubezen postanejo naše; naj tvoja ponižnost in preprostost postaneta naši. Naj tvoja ljubezen do Boga postane naša! « Sv. Ambrož je rekel: »Naj bo v vsakem od nas Marijina duša, ki bo poveličevala Gospoda, naj bo v vsakem Marijino srce, ki se bo radovalo v Bogu.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 376-380. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.