Evangeljski odlomek današnje nedelje nam predstavi blagre in se začne z znamenitim stavkom:

»Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

Trditev »Blagor ubogim v duhu« je danes pogosto napačno razumljena ali pa jo navajajo celo s porogljivim sočutjem, kakor nekaj, kar naj verujejo naivneži. Jezus namreč ni nikoli preprosto rekel: »Blagor ubogim v duhu!«; nikoli mu ni prišlo na misel, da bi rekel kaj podobnega. Rekel je: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo«, to pa je nekaj povsem drugega.

Popolnoma napačno razume Jezusovo misel in jo banalizira, kdor navaja le polovico njegovega stavka. Gorje, če ločimo blagor od njegovega motiva. To bi bilo, če dam kar slovnični primer, kakor, če bi nekdo izrekel nekaj uvodnih besed, ne bi pa nadaljeval s pripovedovanjem. Predpostavimo, da bi vam rekel: »Če danes sejete …«; kaj ste razumeli? Nič! Toda, če dodam: »Boste jutri želi«, hipoma vse postane jasno. Če bi Jezus preprosto rekel: »Blagor ubogim!«, bi stavek zvenel absurdno, a ko doda: »Kajti njihovo je nebeško kraljestvo«, vse postane razumljivo.

Uboštvo je dvoumna beseda. Pomeni lahko dve diametralno nasprotni stvari: revščino kot vsiljeno socialno stanje, ki razčlovečuje in se je zato proti njej potrebno boriti; in svobodno izbrano uboštvo, kot življenjski slog, ki ga je treba gojiti. V tem primeru govori o blagru ubogih, t.j. o pozitivnem uboštvu, za kdaj kasneje pa puščamo temo o revščini, proti kateri se moramo boriti.

Sveto pismo pred Kristusovim prihodom nikoli ne govori o svobodni izbiri materialnega uboštva. Največ, kar pove na tem področju, je dolžnost pomagati revnim; nikoli pa ne govori o tem, da naj bi se človek svobodno odločil za uboštvo. Zakaj? Preprosto zato, ker Božje kraljestvo še ni prišlo! Ni še obstajal tisti višji razlog, tisto neskončno večje dobro, za pridobitev katerega postane razumno odpovedati se, če je potrebno, tudi vsem drugim dobrinam, celo očesu, roki in življenju samemu.

Toda kaj je to Božje kraljestvo, ki je povzročilo resničen »preobrat vseh vrednot«? To je neminljivo bogastvo, ki ga tatovi ne morejo ukrasti in ga molj ne razžre. Tega bogastva ni treba ob smrti zapustiti drugim, ampak ga nesemo s seboj. To je »skriti zaklad« in »dragoceni biser«, za katerega je vredno dati vse, se odreči vsemu, da bi si ga pridobil, pravi evangelij. Božje kraljestvo, z drugimi besedami, je Bog sam.

Njegov prihod je povzročil neke vrste »vladno krizo« na svetovni ravni, radikalno reorganizacijo. Odprl je nova obzorja. Nekaj podobnega, kakor ob koncu petnajstega stoletja, ko so odkrili, da obstaja še neki drugi svet – Amerika, in so se sile, ki so imele trgovski monopol z vzhodom, kot npr. Benetke, naenkrat znašle v krizi. Stare vrednote sveta – denar, moč, ugled – so se zaradi prihoda kraljestva spremenile, postale so relativne, čeprav ne zavržene.

Kdo je bogataš? Človek, ki je dal na stran veliko vsoto denarja; čez noč pa se je zgodila stoodstotna devalvacija; ko se zjutraj zbudi, je brez premoženja, čeprav tega morda še ne ve. Nasprotno pa so ubogi s prihodom Božjega kraljestva pridobili; ker nimajo kaj izgubiti, so bolj pripravljeni sprejeti novost in se ne bojijo sprememb. Oni lahko vse stavijo na novo valuto. So bolj pripravljeni verovati. Ta nov položaj je med vsemi najbolje osvetlila Marija v svojem slavospevu Magnificat, kjer pravi:

»Mogočne je vrgel s prestolov
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.«

Kot vidimo, Marija govori o vsem tem, kot da se je to že zgodilo. A če preiščemo zgodovino tistega časa, ne najdemo nobene tovrstne revolucije. Celo nasprotno: mogočneži, kot je bil Herod, so ostali na svojih prestolih, preprosti, kot ona in Jožef, pa sta morala bežati v Egipt, da sta se rešila. Za bogate je bil v betlehemskem prenočišču prostor, zanjo in Jožefa pa ne.

Vse to je res. A poglejmo na vse to z določene oddaljenosti. Kje so danes tisti bogatini? Kje je Herod veliki? Pokrila jih je zgodovinska pozaba, deležni so le graje. Kdo pa, nasprotno, ne pozna in bi mogel pozabiti Marije, njenega moža in otroka? Kateri od teh dveh vrst ljudi je bilo resnično »blagor«: mogočnim in bogatim ali pa ponižnim in ubogim? Revolucija se je torej zgodila in še kakšna!, toda v veri, na globlji ravni, ne pa na vidni in časni ravni.

Vem, da smo vajeni razmišljati drugače. Mislimo, da štejejo samo vidne in družbene spremembe, ne pa tistih, ki se zgodijo v veri. Pravimo: »Ah, ko bi se zares zgodila revolucija revnih in zasužnjenih in bi pometla enkrat za vselej z vsemi bogatini in objestneži!« Pa je res tako? V prejšnjem stoletju smo bili priča številnim takšnim revolucijam, a smo hkrati tudi videli, kako hitro so le-te, z drugimi protagonisti, privedle do enake nepravičnosti, ki so jo sicer hotele odstraniti.

Nekaterih načrtov in vidikov resničnosti ni mogoče opaziti s prostim očesom, ampak le s pomočjo posebne luči. Danes lahko z umetnimi sateliti s pomočjo infrardečih žarkov posnamejo fotografije celih pokrajin; kako drugačna je podoba v luči teh žarkov! Prav tako lahko z »radarsko lučjo« fotografiramo določeno področje iz nizko letečega letala in tako odkrijemo celo sestavo tal pod zemljo. S to metodo so v Padski nižini odkrili etruščanska mesta, ki so bila do pred kratkim pokopana pod zemljo. Evangelij sploh, še posebej pa naš blagor ubogim, je taka »radarska luč«, infrardeči žarki. Ta nam daje drugačno podobo o življenju in svetu. Dovoli nam, da opazimo tisto, kar je pod ali pa za fasado. Dovoli nam, da ločimo med tem, kar ostane in tistim, kar mine.

Ne moremo pa se zadovoljiti s tem, da bi si priklicali v spomin le nekatera splošna načela in resnice. Moramo se tudi vprašati: kaj lahko na tem področju konkretnega naredi kristjan ali človek dobre volje? Ne da bi razmišljali o izbirah radikalnega uboštva (ki so tudi danes mogoče in jih kar precej ljudi, ki so k temu poklicani, konkretno uresničuje), so stvari, ki jih lahko vsi naredimo: zmernost, umerjenost, odpoved razsipništvu in porabništvu, odpoved neobrzdanemu razkošju, ki je žalitev številnih revežev!

Jasno je, da obilje materialnih dobrin samo po sebi ne izključuje Kraljestva, onemogoča pa ga napačna uporaba le-teh. Nekdo bi bil lahko materialno zelo bogat, pa je vendarle »ubog v duhu«, t.j. nenavezan, pripravljen, da uporabi materialne dobrine tudi v dobro drugih. Odpira lahko npr. nova delovna mesta, namesto da bi odpiral nove bančne račune ali pa si gradil nove vile.

Marsikdo med nami (Italijani) občuti kompleks, ker je v mladosti trpel pomanjkanje ali pa je kot otrok stradal (in ta je deloma opravičljiv). Ko se tak človek sreča z obiljem, pohlepno plane na stvari, kot da bi hotel nadomestiti zamujeno ali pa iz strahu, da bi kaj zamudil. Bili smo »revni ljudje«, danes pa se štejemo med najbogatejše narode na svetu. To je seveda dobrina, za katero se moramo zahvaljevati Bogu in generacijam, ki so po vojni z velikimi žrtvami in žilavostjo vse to ustvarile. Toda danes moramo najti ravnotežje. Blaginja nam je malce stopila v glavo.

Toda rad bi rekel še nekaj pozitivnega. Izbira uboštva in prav razumljenega preprostega življenja je izbira za veselje. Jezus obljublja »blagor« ubogim v duhu, obljublja srečo, veselje srca že na tem svetu, ne šele na onem. Zelo pomenljivo je, da je sv. Frančišek Asiški, sveti ubožec, poznan tudi kot svetnik popolnega veselja in vesoljnega bratstva. Ker ni imel ničesar, se je znal vsega veseliti. Vse je bilo njegovo: sonce, luna, studenci, živali. Frančišek in Klara sta bila podobna Adamu in Evi na začetku stvarjenja. Kakor ljudje, ki »bi nič ne imeli, pa imamo vse« (2 Kor 6,10). To je nasprotno tistemu, kar se dogaja nenasitnemu skopuhu. Ker hoče imeti vse, v nobeni stvari ne uživa; v muzeju ne zna z užitkom občudovati umetniškega dela ali pa se veseliti sončnega zahoda za Dolomiti. Sploh ga ne zanimajo stvari, za katere ne more reči: »To je moje! To mi pripada!«

Preprostost in zmernost pomenita tudi izbiro svobode in to že na preprosti človeški ravni. Preobilje stvari, nekoristne in umetne potrebe ustvarjajo zasvojenost, kar ima za posledico nesposobnost za kakršno koli odpoved in prilagoditev na spremembo. Dušijo globlje vrednote, ustvarjajo suženjstvo potrebam. Sreča ni v tem, da lahko potešimo vse potrebe, ampak, da imamo čim manj potreb, ki jih moramo potešiti.

Rad bi spomnil – če ostanem na tej človeški, t.i. laični ravni – na besede angleškega pisatelja Jeromeja K. Jeromeja, avtorja znanega dela Trije ljudje na barki (in humorista, ki pa je v tem primeru mislil resno): »Koliko ljudi na dolgi poti po reki življenja naloži na svojo ladjo ogromno krame, tako da se skoraj potaplja; zdi se jim potrebna, da bo njihovo potovanje prijetno, dejansko pa so to nepotrebne in nepomembne stvari. Zakaj ne bi raje poskrbeli, da bi bila barka našega življenja lahka, obložena le s stvarmi, ki so nam resnično potrebne: gostoljubna hišica, preprosta zadovoljstva, eden ali dva prijatelja, ki sta vredna tega imena, nekdo, ki ga ljubiš, in nekdo, ki te ljubi, mačka, pes, ena ali dve pipi, ravno dovolj hrane in obleke. Ugotovili bomo, da je tako barko veliko lažje krmariti. Imeli bomo čas za razmišljanje, za delo in tudi za to, da bomo kaj popili in se zleknili na sonce.«

To gotovo ni evangeljski ideal uboštva za Božje kraljestvo, vendar nam vsaj pokaže, kako naj le-to ne bi bilo nasprotno človeški sreči, ampak njegov močan zaveznik.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 178-183. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.