1. Ob poslušanju evangeljske pripovedi o farizeju in cestninarju se človek morda tudi nehote ustavi in razmišlja o teh dveh osebah, zraven pa pozabi, da jo je Gospod povedal zato, da bi lažje presojal in prav usmerjal samega sebe:

– Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje; Gospod to citira, sam pa uči drugače: Oče, posvečeno bodi tvoje ime, daj nam naš vsakdanji kruh, odpusti;

– kdor Gospodu z vdanostjo služi, bo sprejet, njegova molitev se dviga do oblakov: Sirah razločno pove, kaj je pogoj, da bo Bog molitev slišal in uslišal;

– Pavel poudarja pomen in rezultat osebne prizadevnosti, ki jo podpira božja moč: dober boj sem izbojeval, vero ohranil, zame je pripravljen venec pravice.

2. Naj nam to široko obzorje povezave molitve in dela pojasnjuje Gospodova prilika. Opozori na dva elementa v farizejevi molitvi:

– zahvalim te, ne zahvaljuje se Bogu za darove, saj je vse njegovo lastno delo, zasluženje, ljudi razdeli v kategorije, sam je čist, ni kakor drugi ljudje;

– poudari lastne zasluge, posti se dvakrat v tednu, daje desetino od vsega, kar dobiva, torej gre za dela, ki zahtevajo nagrado, ga dvigajo nad druge.

3. Bolj nam je všeč cestninar, skromen, samokritičen, postavljamo se na njegovo stran, pa nas hitro zanese, da razmišljamo, kot je razmišljal  farizej:

– zahvalim te, da nisem kot ta farizej, kot oni goljuf, obrekljivec, lažnivec;

– pohvalim se: z nikomer nimam nič, rože sem prinesel na grob, prižgal svečko, vrgel revežu drobiž, kar vse zahteva nagrado, saj sem boljši kot drugi ljudje.

Ob tako nebogljeni človeški zaverovanost vase bi se kazalo spomniti na misel iz psalma: Ta, ki  prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje.

3. Hitro lahko ugotovimo, da je ozadje in izhodišče za vse naš odnos do Boga:

– če iskreno stopimo pred Boga, razlike med ljudmi postajajo nepomembne;

– če je Bog res merilo našega življenja, se zavemo, da smo grešni, majhni, potrebni usmiljenja;

– če smo kot cestninar iskreni pred Bogom, odpadejo preziranja, obsojanja; če se človek pred Bogom obnaša neiskreno, sam sebe vara, kot pravi apostol Jakob;

– iskrena drža pred Bogom sili k spoznavanju samega sebe, ki je sicer nemalokrat neprijetno: odrivamo ga in v napakah drugih iščemo opravičilo zase, toda kako zdravilno je poznati in sprejemati sebe brez olepševanja!  Dostikrat se obnašamo, kot da še nikoli nismo slišali:  hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa; s kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo.