V drugem berilu današnjega praznika nam sv. Pavel predstavi najstarejše poročilo o postavitvi evharistije, ki je bilo napisano komaj kakšnih dvajset let po dogodku. To so besede, ki jim je treba prisluhniti z ganjenostjo:
»Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: ‘To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.’ Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: ‘Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.’ Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride«.
Poskušajmo odkriti nekaj novega o evharistiji prav s pomočjo pojma spominjanja: »To delajte v moj spomin«. Izhajajmo iz izkušnje, se pravi iz tistega, kar sta spomin in spominjanje za človekovo življenje. Tako bomo videli, kako nam milost pomaga bolje odkriti samo naravo.
Spomin je ena od čudovitih in najbolj veličastnih zmožnosti človekovega duha. Vse stvari, ki jih človek vidi, sliši, misli, in stori od najnežnejšega otroštva naprej, so shranjene v tem neizmernem nedrju, pripravljene, da se prebudijo in pridejo na dan ob nekem zunanjem vzgibu ali pa pod vplivom naše volje. Ne drži, da nekateri imajo spomin, drugi pa ne. Vsi imamo spomin. Nekateri se spominjajo določenih stvari, drugi pa nekaterih drugih; nekateri se spominjajo več stvari, drugi pa manj, a zato bolj intenzivno. Brez spomina bi prenehali biti mi sami, izgubili bi svojo istovetnost. Kogar je prizadela popolna izguba spomina, izgubljen tava po cestah, ne ve za svoje ime in ne, kje je doma.
Računalnik je v veliki meri zasnovan po vzoru človeškega spomina. Kakor se mi zapomnimo vtise, ki pridejo do nas, tako ravna računalnik s podatki, ki so mu posredovani. Kakor mi vtise prikličemo iz temačnega obzorja našega spomina, se jih »spomnimo«, tako ravna tudi računalnik s podatki ob ukazu operaterja. Bistvena razlika pa je naslednja: naš spomin je živ, spontan, spremljajo ga občutja, ki so enkrat vesela, drugič pa žalostna, odvisna pač od narave spomina. Pogosto se spomini pojavijo sami iz njihove moči in vsilijo svojo logiko. Pri računalniku pa se ne dogaja nič podobnega.
Spomin, ki pride na misel, ima sposobnost, da prebudi ves naš notranji svet in ga usmeri k svojemu predmetu, še posebno takrat, kadar to ni neka stvar ali dogodek, ampak živ človek. Ko se mama spomni svojega otroka, ki ga je pred nekaj dnevi rodila in ga je pustila doma, se vse v njej usmeri proti temu bitjecu, v njej se prebudi zanos materinske nežnosti in ji morda celo privabi solze v oči. Eden od psalmov opiše to, kar je pri Judih v babilonskem izgnanstvu zbujal spomin na Sion (Ps 137). Giuseppe Verdi ga je ovekovečil v operi Nabucco z arijo: »Splavaj misel na krilih kipečih …«.
Ne le posameznik, ampak tudi posamezne skupine ljudi – družina, klan, pleme, narod – imajo svoj spomin. Bogastvo naroda se ne meri toliko po zlatih rezervah, ki jih hrani v svojih trezorjih, ampak po spominu, ki ga ohranja v svoji kolektivni zavesti. Prav podelitev spominov utrjuje enotnost skupine. Da bi ohranilo živo dediščino spominov, so le-ti vezani na nek določen kraj, na neko praznovanje. Američani imajo Memorial Day, dan, ko se spominjajo padlih v vseh vojnah; Indijci imajo Gandhi Memorial, park v New Delhiju, ki naj bi narod spominjal, kdo je bil ta človek in kaj je zanje storil. Tudi mi imamo svoje spominske dni: državni prazniki nas spominjajo na najpomembnejše dogodke naše bližnje zgodovine, našim najslavnejšim ljudem pa so posvečene ulice, trgi, letališča.
To prebogato človeško ozadje bi nam moralo sedaj pomagati, da bi bolje razumeli, kaj je za krščansko ljudstvo evharistija. To je dejanje, ki ga je ustanovil Kristus, da bi nas spominjal na dogodek, iz katerega se je rodila Cerkev. Stara zaveza veliko noč imenuje »spomin« (prim. 2 Mz 12,14), ker bi morala spominjati vse prihodnje rodove na dogodek, ki mu ves Izraelski narod dolguje svoj lastni obstoj. Nova zaveza pa imenuje evharistijo spomin, ker nas spominja na dogodek, ki mu vse človeštvo dolguje svoj obstoj in svoje odrešenje: Gospodovo smrt. Vse Kristusovo življenje najde v evharistiji svoj spomin. Star rimski kanon takoj po posvečenju polaga v usta duhovnika besede: »Dobri Oče, zato mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo, obhajamo spomin odrešilnega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda Kristusa, tvojega Sina, našega Gospoda«.
Toda evharistija ima nekaj, kar jo razlikuje od vsakega drugega spominjanja. Ona je hkrati spomin in navzočnost; resnična in ne le namerna navzočnost. Ona resnično ponavzočuje osebo, čeprav je skrita pod znamenji kruha in vina. Memorial Day ne more priklicati padlih vojakov v življenje, Gandhi memorial ne more oživiti Gandija. Vse to pa, v skladu s krščanskim verovanjem, zmore glede Kristusa storiti evharistični spomin.
Toda poleg vsega, kar smo povedali o spominu, moramo omeniti tudi nevarnost, ki mu je prirojena. Spomin se more zlahka spremeniti v nerodovitno in hromečo nostalgijo. To se zgodi, ko človek postane ujetnik lastnih spominov in začenja živeti v preteklosti. Pred kakšnim desetletjem je bila zelo popularna neka angleška pesem, kjer se nekdo sklicuje na preteklost rekoč: »To so bili dnevi, da, to so bili dnevi« (Those were the days). Tako razmišlja nostalgik vsakokrat, ko pomisli na tiste čase, ki jih imenuje »moj čas«, ali pa »lepi stari časi«.
Evharistično spominjanje pa seveda ni te vrste spomin. Nasprotno, usmerja nas v prihodnost. Po posvečenju ljudstvo vzklika:
»Tvojo smrt oznanjamo Gospod,
in tvoje vstajenje slavimo,
dokler ne prideš v slavi«.
Evharistija se imenuje tudi »hrana popotnikov« (cibus viatorum), ker, kakor mana, hrani tiste, ki so na poti proti Obljubljeni deželi. Neki spev, ki ga pripisujejo sv. Tomažu Akvinskemu, (O sacrum convivium) označi evharistijo kot sveto večerjo, v kateri »prejemamo Kristusa, obhajamo spomin njegovega trpljenja, duša se nam napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave«. Preteklost, sedanjost in prihodnost so v evharistiji enakovredno zastopane.
V zvezi s tem je zelo lep simbol evharistije hlebček, pečen na vročem kamenju, ki je dal utrujenemu in izčrpanemu preroku Eliju moč, da je lahko hodil štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb. »Vstani in jej. Vstani in hodi!« (1 Kr 19,5-8). To dejstvo potrjuje tudi izkušnja. Koliko ljudi lahko pričuje, da jim jutranja ali pa nedeljska evharistija da moč, da lahko začnejo nov dan ali pa nov teden. Je kakor močna injekcija poguma.
Potrebno je osvetliti delež, ki ga ima pri evharističnem spominjanju Sveti Duh. V skladu z zelo preprosto in konkretno biblično antropologijo proces spomina deluje takole: dejanja in izkušnje, ki jih živimo, se v obliki vtisov usedajo v skrivne kotičke našega duha. Od tu pa se v primernem trenutku spet prebudijo in se »naselijo v srce« ali pa se »vrnejo v razum«, danes bi rekli, da se pojavijo v zavesti. Tudi sama beseda »spominjati se« etimološko v latinščini pomeni ponovno priti v srce.
Jezus nam namreč v evangeliju pravi, da je prav to delo Svetega Duha: on nas spominja nanj in na njegove besede:
»Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26).
Tolažnik opravlja to vlogo predvsem v evharistiji. Zato pri maši pred posvečenjem kličemo Svetega Duha. On ni potreben le zato, da se Jezus Kristus ponavzoči v kruhu, ampak tudi zato, da je navzoč v našem srcu. Klicanje (epikleza) omogoča spominjanje (anamnezo).
Vse to, kar smo povedali o evharističnem spominjanju, dobi svojo polno uresničitev, ko prehaja iz bogoslužja v življenje. Z drugimi besedami: ko nas spominjanje na Kristusa, ki ga obhajamo v zakramentih, nagiba, da se spominjamo nanj tudi izven maše, ko se pogosto z ljubeznijo in hvaležno spominjamo nanj in dopuščamo, da nas prevzemajo čutenja in drže, ki izhajajo iz tega spominjanja. Sv. Bazilij je rekel, da je bil namen, s katerim je Jezus ustanovil evharistijo kot spomin v tem, da bi »se vedno, ko uživamo njegovo telo in pijemo njegovo kri, spominjali njega, ki je umrl in vstal za nas«. Mi smo, včasih tudi v zunanjih potezah, upodobljeni po tem, kar je v danem trenutku naš spomin priklical v zavest.
Zelo znana bogoslužna pesem Molim te ponižno ima zelo lepo kitico o evharistiji kot spominu. Ob koncu našega razmišljanja naj postane naša:
»O spomin, ki kažeš smrt Gospodovo,
živi kruh, življenje daješ milostno.
Naj živim od tebe, milostno mi daj,
in sladkost naj tvojo čutim vekomaj«.
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 162-166. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap