V Božji besedi današnje nedelje se večkrat ponovi neka določena beseda. Govora je o »novem nebu in novi zemlji«, o »novem Jeruzalemu«, o Bogu, ki »dela vse novo« in končno v evangeliju beremo o »novi zapovedi«.

»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj«.

»Nov«, »novost« spadata v izredno majhno skupino »magičnih« besed, ki prebujajo vedno in samo pozitivne občutke. Popolnoma nov, čisto nov, nova obleka, novo življenje, nov dan, novo leto. Novost je novica. Ti dve besedi sta kakor sinonima. V angleščini so »novice« – news preprosto samostalnik, iz katerega je izpeljan pridevnik »nov« – new. Enako velja tudi v slovenščini in označuje nekaj novega oz. novico. Evangelij se imenuje tudi »dobra novica« in to prav zaradi tega, ker vsebuje najbolj izvirno novost.

Zakaj nam je novo tako zelo všeč? Ne le zato, ker je novo, ker še ni uporabljeno (npr. avtomobil) in zato običajno bolje deluje. Če bi bilo samo zato, zakaj potem s takim veseljem pozdravljamo novo leto ali pa nov dan? Globlji motiv je v tem, da novost, se pravi tisto, česar še ne poznamo in še nismo izkusili, odpira prostor pričakovanju, presenečenju, upanju, sanjam. Sreča je hči prav vseh teh reči. Če bi bili gotovi, da nam novo leto prinaša prav tisto, kar nam prineslo staro leto, nič več in nič manj, nam ne bi bilo več všeč.

Novo ni v nasprotju s »starodavnim«, ampak s »starim«. Tudi »starodavno« in »starine«, »antikvariat« so pozitivne besede. V čem je razlika? Staro je tisto, kar se s časom slabša in izgublja vrednost; starodavno pa je tisto, kar se s časom izboljšuje in pridobiva na vrednosti.

Po tem uvodu se skušajmo srečati z evangeljsko besedo. Takoj se nam zastavlja naslednje vprašanje: kako to, da je kot »nova« označena neka zapoved, ki je znana že v stari zavezi (prim. 3 Mz 19,18)? Tukaj nam bo ponovno pomagalo razlikovanje med starim in starodavnim. »Novo« v tem primeru ni v nasprotju s »starodavnim« ampak s »starim«. Prisluhnimo, kaj pravi sam evangelist Janez na nekem drugem mestu:

»Ljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved … Pa vendar vam pišem novo zapoved« (1 Jn 2,7-8).

Kaj torej: gre za novo ali staro zapoved? Eno in drugo. Stara glede na črko, ker je bila človeku dana že davno tega; nova glede na Duha, kajti samo s Kristusom ji je dana tudi moč, da jo lahko živimo. Rekel sem, da »novo« tukaj ne nasprotuje starodavnemu, ampak staremu. Ljubiti bližnjega »kakor samega sebe« je postala »stara« zapoved, se pravi šibka in obrabljena, ker je bila tolikokrat prelomljena, kajti Postava je zavezovala k ljubezni, ni pa dajala moči, da bi jo človek mogel živeti.

Zato je bila potrebna milost. Zato zapoved ljubezni sama po sebi ni postala nova, ko jo je Jezus oblikoval za časa svojega življenja, ampak šele tedaj, ko nam je umirajoč na križu podaril svojega Svetega Duha in nas je s tem dejansko usposobil za medsebojno ljubezen, ko je izlil v nas ljubezen, ki jo ima on sam do vsakogar od nas.

Jezusova zapoved je nova zapoved v dejavnem in dinamičnem pomenu: ker »prenavlja«, dela novo, vse spreminja. »In ta ljubezen nas prenavlja, nas napravlja nove ljudi, dediče nove zaveze, pevce nove pesmi« (sv. Avguštin, Razprave o Janezu 65,1). Če bi ljubezen spregovorila, bi lahko za svoje vzela besede, ki jih Bog izreka v današnjem drugem berilu:

»Glej, vse delam novo!«.

Vsi si želimo »nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13). Božja beseda nam razkriva, kaj je skrivnost, da bi pospešili njihov prihod. Nekaj novih nebes in nove zemlje se udejanja povsod tam, kjer je nekdo storil, čeprav skrivoma in nekaj malega, iz ljubezni. Ne smemo čakati na konec tega sveta, da bo prišlo novo nebo in nova zemlja. Le-ta prihajata vsak dan. Njihov prihod pa je odvisen tudi od nas.

Nikakor ni nujno, da to ljubezen vedno izrecno navdihuje vera v Jezusa Kristusa. Ko je ljubezen pristna in nepreračunljiva, nikoli povsem ne zaobide Kristusa, ki je ljubezen postavil v srce svojega evangelija. Pogoj, ki ga je Jezus postavil za ljubezen do bližnjega ni v tem, da bi morala biti storjena v ljubezni do njega ali pa v njegovem imenu, ampak, da je storjena. Vse tisto, kar storimo enemu od njegovih najmanjših – je razglasil – storimo osebno njemu.

Kljub vsemu pa gotovo ni nepomembno in brez posledic dejstvo, če se nanaša ali pa ne na Kristusa, če človek lahko računa z njegovim zgledom in njegovo milostjo. Ni nam lahko ljubiti bližnjega, ljubiti ga daljše obdobje, nepreračunljivo, brez nekega višjega nagiba. Vse to absolutno presega naše moči. Mati Terezija je rekla, da brez vsakodnevne povezanosti z Jezusom v evharistiji ne bi imela moči, da bi vsak dan delala to, kar je delala. Nekoč je nek tuji novinar, ki jo je opazoval, kako oskrbuje rane določenih bolnikov in se sklanja nad umirajoče, zgroženo vzkliknil: »Jaz tega ne bi delal za vse zlato na svetu!«. Na to mu je ona odgovorila: »Jaz tudi ne!« (pri tem je da seveda mislila na vse zlato, vse pa bi storila za Jezusa).

Pomembno je torej vzeti resno pojasnilo, ki sledi zapovedi: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«. Kako je Jezus ljubil ljudi? Sveto pismo našteva vsaj tri značilnosti. Ljubil nas je: »prvi« (1 Jn 4,10); ljubil nas je, »ko smo bili še sovražniki« (Rim 5,10); ljubil nas je »do konca« (Jn 13,1). O tem kako ljubit »prvi«, je Jezus rekel sledeče:

»Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? … In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega?« (Mt 5,46-47).

Včasih slišimo ljudi govoriti: »Jaz ga ne pozdravljam, ker me on ne pozdravlja«, pri tem pa človek ne pomisli, da morda drugi govori enako. Če nihče ne prebije ledu, se led le še debeli. Jezus nas nagovarja, naj mi naredimo prvi korak. Če se dva človeka hkrati odločita, da bosta naredila prvi korak (predstavljajte si prizor), je posledica tega, da … padeta drug drugemu v objem, verjetno v prisrčnem in osvobajajočem nasmehu.

Ta nasvet je potrebno najprej uresničevati v družini, posebno v odnosih med možem in ženo. Mnogo zakonskih težav in kriz se rodi prav zato, ker vsakdo pričakuje, da se bo po prepiru oni drugi prvi nasmehnil ali pa prvi izrekel besedo sprave. Potrebno je biti prepričan, da ni ponižan tisti, ki gre naproti, ampak oni, ki ga je drugi prehitel; ponižan si, če ne prideš prvi, ampak drugi.

Jezus nas je ljubil, »ko smo bili še sovražniki«. Težava nad težavami! Ljubiti sovražnike: prav to je točka, kjer se Jezusova zapoved razodeva »nova«. Pa ne le zato, ker se ta zahteva še nikoli prej ni pojavila v nobeni religiji, ampak predvsem zato, ker nam je Jezus s svojim zgledom in s svojo milostjo omogočil, da ljubimo tudi sovražnike. Zahvaljujoč njemu mi ne le moramo, ampak zmoremo ljubiti sovražnike.

Ti ne uspeva ljubiti tvojega sovražnika, nekoga, ki ti je storil krivico? Ne čudi se, nikomur ne uspe. Tisto, kar moraš storiti je: prosi Jezusa, da ti bo dal »svojo« ljubezen do sovražnikov, da ti on pomaga to storiti. Molitev sv. Avguština za čistost, lahko izrečemo tudi kot molitev za ljubezen do sovražnikov: »Gospod, ti mi naročaš, naj ljubim svojega sovražnika. Prav: daj mi to, kar naročaš, potem pa zahtevaj, kar želiš!«.

Zadnja stvar: ljubiti »do konca«. Kaj pomeni? Dve stvari: glede intenzivnosti to pomeni ljubiti tako daleč, da bi dal tudi življenje; glede trajanja pa pomeni ljubit do zadnjega diha. Prav ta pomen daje beseda Jezusovi ljubezni:

»Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1).

Vsi smo sposobni velikodušnih podvigov, ko pa gre za vztrajanje in stanovitnost v ljubezni, se stvari spremenijo! Tista vrsta ljubezni, ki ima pogum vsak dan začeti znova, tudi sredi težav z nasmehom na obrazu, izžareva iz obrazov tistih, ki v raznih človekoljubnih ustanovah poklicno opravljajo svoje delo. Tudi med starši, ki leta in leta skrbijo za bolnega ali invalidnega otroka, najdemo takšne svetle zglede, ki nas navdajajo z občudovanjem.

Ljubiti do konca, ne da bi karkoli pričakovali: človek bi skoraj pomisli, da vse to ne more biti res in da je na nek način celo krivično do samega sebe. Iskati le dobro drugih: je sploh mogoče, je pravično? Kadar tako razmišljamo, pozabljamo, da je dejansko med dvema – med njim, ki ljubi in onim, ki je deležen ljubezni – na boljšem prav tisti, ki ljubi. Ljubezen obogati, odpira nova obzorja, ki si jih darovalec sploh ni predstavljal; razsvetljuje življenje, največ pa je vredno to, da postajamo podobni Bogu.

Rad bi sklenil z nekaj verzi angleške pesmi:

»Nekateri pravijo, da je ljubezen reka,
ki upogiba trstičje na obrežju.
Nekateri pravijo, da je britev,
česar se dotakne, zakrvavi.
Nekateri pravijo, da je ljubezen lakota,
potreba, ki poraja bolečino in je ni mogoče potešiti.
Jaz pa pravim, da je ljubezen cvet
in ti si – nič manj kot – njeno seme.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 129-134. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap