Rojen je bil 10. decembra 1701 v naselju Laconi na Sardiniji. Mati ga je že v zgodnji mladosti seznanila z življenjem svetnikov. Ko je imel osemnajst let, je resno zbolel. Zaobljubil se je, da bo postal kapucin, če mu bo Božja Mati izprosila zdravje. Molitev je bila uslišana. Navsezgodaj, 2. novembra 1721, sta se z očetom odpravila na dolgo pot do samostana Sv. Anton v Cagliariju. Najprej ni bil sprejet, potem pa je leta 1721 prejel redovno obleko in dobil ime Ignacij.

Predstojnik ga je preziral in sodil, da slabotna postava, plahost in nebogljenost niso priporočilo za mladega pripravnika. V duševni stiski se je zatekel k Božji Materi in goreče prosil: »Mati Božja, pomagaj, ne morem več!« Slišal je odgovor: »Potrpi, Ignacij, moj Sin je tudi zate nosil težki križ.« Potolažen in okrepljen je šel dalje svojo križevo pot. Potem je delal v kuhinji in v predilnici za volno. Svojo moč, trdnost in vztrajnost je črpal v brezpogojni pokorščini in v ponižnem služenju.

Leta 1742 so mu dali nalogo pobiranja miloščine. Povsod je bil dobrodošel in kmalu so začeli spoznavati njegovo svetost. V Cagliariju je postal velik čudodelnik in misijonar sardinskega ljudstva. Največkrat se je zbrala okrog njega gruča otrok in ga spremljala po mestu. Ko se je zvečer utrujen vrnil v samostan, je več ur klečal pred tabernakljem in molil. Zadnji dve leti življenja je bil že skoraj popolnoma slep. Umrl je 11. maja 1781 v samostanski bolniški sobi.