V pismu krščanski skupnosti v Rimu je apostol Pavel zapisal: o globočina božjega bogastva in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledna njegova pota! Kdo je spoznal Gospodov um? Kdo mu je bil svetovalec! V Kroniški knjigi beremo: Gospod, tvoji so veličina, moč, čast, sijaj in veličina in psalmist vzklika: njegova veličina je nedoumljiva. Ta neskončnost se je učlovečila, v vsej celovitosti privzela človeško naravo. Mar ni prav poseben čudež učlovečenega Boga, Jezusa iz Nazareta, da je čisto normalen človek, ki se ne zaveda le svojih človeških zmožnosti, ampak tudi slabosti in omejenosti človeške narave. Nikoli ne stori nečesa zato, da bi se vzdigoval nad druge, kot se tudi nikoli ne prilizuje tistim, ki v družbi nekaj pomenijo in bi mu lahko utirali pot navzgor. Skril je svojo božanskost, hoče nam biti blizu, je otrok revnih staršev, je fant, ki pomaga očetu tesarju, je navaden Palestinec.

Če drugod, na primer v galilejskem Nainu, ob Nazarečanovi besedi poslušalci ugotavljajo: velik prerok je vstal med nami, pa med svojimi sovaščani doživlja zavračanje. Nič novega. To je ponavljajoča se usoda oznanjevalca resnice:

– mar ni zadosti zgovorna ugotovitev, da preroka Ezekijela, ki ga nekateri poimenujejo “župnik izgnancev v Babilonu”, rojaki celo v bridkostih izgnanstva ne sprejemajo, ampak ostajajo do njega kot  osat in trnje in škorpijoni – težko prenašajo njegovo odkrito besedo, ko brez dlake na jeziku biča njihovo grešnost in kliče k spreobrnjenju, ki bi konec koncev njim samim prineslo osvoboditev;

– Jezusovi sovaščani so značilni predstavniki ljudi slehernega, tudi našega časa, ki kar ne marajo doumeti, da Bog govori človeku po vsakdanjih dogodkih, po Besedi, ki nam zveni čisto vsakdanje, po spodbudah ljudi, ki žive z nami – hočejo nekaj posebnega, izrednega, hlastajo za senzacijami, ne pa da jim govori navaden tesar, sin Marije in brat Jakoba in Jožefa in Juda;

– tudi apostola Pavla največkrat zavračajo prav njegovi judovski rojaki, živeči po raznih maloazijskih in grških mestih: v Pizidiji jih je ob Pavlovih uspehih obšla nevoščljivost in so apostola pregnali, v Efezu so se nekateri zakrknili in pred množico sramotili Pavla, toda apostol vztraja v zavesti, da njegovo življenje ni omembe vredno, samo da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda.

Stalni spremljevalec oznanjevalca je dejstvo, da nekateri Besedo zavračajo. Nekatere ovira njihova osebna nejevernost, druge brezbrižnost, spet druge skrb za osebno lagodno življenje brez odgovornosti in očitkov vesti; udobneje je na nekatere stvari ne misliti, jih odriniti v pozabo. V taka zavračanja ponovno sega Beseda: naj poslušajo ali ne, vendar naj spoznajo, da je prerok med njimi.