1. Današnja Beseda nas vodi k samemu bistvu krščanstva: vera v Boga dobi svojo resnično podobo v dejavni ljubezni; vera ni zgolj sprejetje nekih načel, ki jih imamo za resnice, ampak je življenje v duhu nekega prepričanja.

– za uvod danes slišimo izrazito pomirjujoče besede: zapoved, ki ti jo dajem, ni zate pretežka in ni daleč od tebe; Bog ne zahteva nemogočega, previsokega, ampak najbolj preprosto, vsakdanje, to, kar je najbolj človeško: ljubiti;

– vse je strnjeno v dve komponenti iste zapovedi: ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem – ljubi bližnjega kakor sam sebe; Gospodov komentar k temu: to je vsa postava, to so vsi preroki, to je vse, česar naj se človek drži, pa bo prav!

2. Učitelj postave to očitno ve! Toda, eno je teorija, drugo je praksa, zato vprašanje: kdo je moj bližnji? Jezus se ne spusti v učeno teoretiziranje, ne ujame se v zanko, kot da bi pojem bližnjega moral izhajati iz sorodstvenih vezi,    iz prijateljstva, iz ideološke bližine, iz narodnostne, jezikovne povezanosti;

– ljubeznivo in rahločutno približevanje nekomu, ki je v potrebi, je tisto, kar nas naredi za njegovega bližnjega – učitelj postave dobro razume priliko o Samarijanu, zato na Jezusovo vprašanje, kdo od treh je bil bližnji ranjenemu in oropanemu prepričljivo lahko odgovori: tisti, ki mu je skazal usmiljenje;

– če nek pregovor pravi, da se ljubezen začne na pragu domače hiše, evangelij uči drugače: ljubezen se začne pri človeku, ki trpi, je potreben kakršnekoli pomoči, naj bo domač ali ne – človek je, božja podoba, bližnji!

3. Gospodova prilika o usmiljenem Samarijanu nam pojasnjuje še naprej:

– ljubezen do bližnjega je pristna človeška naravnanost, ki te sama po sebi sili, da se obrneš ki tistemu, ki je preziran, da čuteče in obzirno ravnaš s tistim, ki je ranjen v duši, da se postaviš na stran tistega, ki ga ogroža nasilnik;

– podrobno Gospodovo pripovedovanje, kako Samarijan poskrbi za ranjenega, da vedeti, kako nesmiselno je govoričenje, s katerim bi se človek rad izvlekel iz neprijetne situacije in opravičil svojo brezbrižnost in neobčutljivost za potrebe bližnjega – Gospod je jasen: ko je bližnji v potrebi, ni izgovarjanja, treba je nekaj narediti, treba je priskočiti na pomoč;

– apostol Janez je poudarjeno zapisal: kdor ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, kako more ljubiti Boga, ki ga ni videl? Ljubezen do bližnjega je merilo ljubezni do Boga, v človekovem odnosu do bližnjega se jasno zrcali njegov odnos do Boga. Mar ne pravi Gospod ob poslednji sodbi: karkoli ste storili kateremu mojih najmanjših, ste meni storili! Ne besede, ampak dejanja!