1. Kar v krvi nam je, da za nas res nekaj štejejo stvari, ki se odmevne v širših krogih. Govori se o človeku, ki je podtaknil požar, poneveril velike vsote, govori se o človeku, ki je utapljajočega potegnil iz vode, ki je veliko prispeval za novo bolnico. Po odmevnejših dejanjih, dobrih ali slabih, človek postane znan. Drobne stvari, ki se vrste dan za dnem, pa se nam zde preveč vsakdanje in premalenkostne, da bi jih upoštevali. In vendar so prav slednje tiste, ki oblikujejo resnično podobo človeka. Z odkritosrčno besedo, z dobrohotnim nasmehom, z nepreračunljivo pomočjo si nekdo ustvarja podobo dobrega človeka, in prav tako si drug z mrkim obrazom, zadirčno besedo, s stalnim ponavljanjem “nimam časa, ne morem”, ustvarja podobo človeka, ki ga okolica ne mara. Razliko predobro čutimo in nikakor nam ni vseeno, ali imamo npr. za sodelavca človeka s prvo ali človeka z drugo podobo.

2. Beseda nam ponuja v razmislek nekatere stare ljudske modrosti, ki jim daje pomen avtoriteta božanskega Učitelja in ob njegovih poudarkih človek zazna, da ne gre za zanemarljive vsakdanjosti, ampak za misli, s katerimi človek v resnici more graditi v sebi pravo človečnost za sedanjost in prihodnost:

– ali more slepi voditi slepega, ali ne bosta oba padla v jamo, sprašuje Učitelj in pri tem očitno ne misli na telesno slepoto, ampak na tisto, ki zastre pogled na resnico o Bogu in o človeku, resnico, ki neprijetno vznemirja;

– s tem vprašanjem Gospod sprašuje nas, komu se damo voditi: ali si mirimo vest in se slepimo s preračunljivimi smernicami ideologov, s “preverjenimi ugotovitvami” rumenega časopisa, s floskulo “saj po smrti ni nič”, ali pa nam je le merodajnejša beseda, ki sloni na avtoriteti učlovečenega Boga;

– Sirahovo modro misel govor razodeva notranje mišljenje Gospod skoraj dobesedno ponovi: iz tega, česar je polno srce, govorijo usta, in nas sprašuje, ali se sploh zavedamo vsebine besed, ki jih izgovarjamo, se zavedamo, da v tem, ko “v afektu” govorimo o drugem, kažemo predvsem lastno podobo;

– slikovit vzhodnjaški izraz izderi najprej bruno iz svojega očesa znamo podomačiti z znanim “pometi pred lastnim pragom”, Gospod pa je to misel povzel tudi s pregovorom svojih rojakov: zdravnik, sebe ozdravi – sploh si ne moremo predstavljati, kako bi se tale svet spremenil, če bi se človek tako goreče, kot se loteva napak drugih, zagrizel v lastne napake in jih odstranjal.

3. So ljudje, ki zmorejo strastne obsodbe drugega v sebi utišati, so ljudje, ki se zavedajo lastnih napak in so razumevajoči za pomanjkljivosti drugih, so, ki premislijo, preden izrečejo svoje mnenje. Veliki so pred Bogom in pred ljudmi.