1. V bogoslužju božičnih praznikov so se pred nami vrstile podobe Jezusa, Boga, ki je postal človek. Tako neposredno in prisrčno človeški je v jaslicah, v naročju matere ubog begunec pred Herodom, samozavesten dvanajstletnik, ki pove staršem take besede, da ga sploh ne razumejo, potem mož, ki ob Jordanu stoji v vrsti, da bi prejel Janezov krst pokore. Nič božanskega ni videti na njem, nič senzacionalnega, nič, zaradi česar bi se ljudje zanimali zanj, prav, kot je napovedal prerok: ne bo vpil, ne delal hrupa. Mar Bog res vstopa v človekovo vsakdanjost brez obilnega govorjenja in znamenj in senzacij? Kako naj človek odgovarja na tako tiho in čisto vsakdanje “prihajanje” Boga? Beseda nam želi o tem podati nekaj misli.

2. Ustavimo se pri Jezusovem prihodu med rojake v domači Nazaret:

– slišali so, kaj je njihov sovaščan storil v Kafarnaumu in izzivajo: stori to tudi tukaj v domačem kraju – naj brezposelni tesarjev sin pred njihovimi očmi izpriča svoje preroško, mesijansko poslanstvo, pa bodo verjeli;

– zavrne jih – ni prišel razkazovat svoje božanskosti ne novačit svojih pristašev: s preprosto prispodobo bo spregovoril o Očetu, ki ve, česa potrebujemo, vlival bo upanje, ker so naša imena zapisana v nebesih, kazal bo pot k Očetu z razumljivo priliko o usmiljenem Samarijanu: pojdi in tudi ti tako delaj;

– Nazarečani so ga vrgli iz mesta: preveč je podoben njim, navaden vaščan, preveč normalen, enak ubogim in preprostim – človeka, ki se posebej ne izkaže z odmevnimi dejanji, morda le s slepilnimi besedami, pač ne morejo sprejeti.

3. Apostol zelo razločno pokaže, v čem je poslanstvo Kristusa in v čem je odgovor človeka na človeško preprosto besedo Kristusa:

– ob vrlinah, o katerih “se govori”, opozarja na vrednoto, ki je preveč vsakdanja, da bi v njej videli kaj prestižnega: ko bi ljubezni ne imel, nisem nič;

– ne povzpenja se v trubadursko opevanje ljubezni, postavi jo v navadno, trdo, največkrat neopazno vsakdanjost: ljubezen je potrpežljiva in dobrotljiva, ne misli hudega, ni brezobzirna, ne išče svojega, vse pretrpi – prav v tej neopazni vsakdanjosti je tista moč, s katero je Kristus najbolj izpričal svojo božanskost, s katero tudi človek najbolj utira pot človečnosti okoli sebe ter sočasno sam postaja odsev, podoba, glas in vabilo svojega božanskega Učitelja;

– o ljubezni, tolikokrat skriti in omalovaževani, ki je Kristusa po poti brez hrupa in senzacij privedla do daritve na Kalvariji, trdi Pavel: nikoli ne mine.

Da le tudi v nas ne bi nikoli usahnila ta notranja moč, ki po neopaznih vsakdanjih delih dobrotljivosti in potrpežljivosti more obroditi bogate sadove.