Očitno so bili Jezusovi učenci kar zadovoljni, da so se odločili za takega učitelja, ponosno so se prištevali v ožji krog prijateljev Nazarečana, o katerem je šel glas, da je s petimi hlebčki kruha nasitil večtisočglavo množico, da je ozdravil že vrsto bolnikov, slepim povrnil vid in celo neko deklico obudil od mrtvih. Ljudje so o njem govorili: kaj takega še nikoli nismo videli – velik prerok je vstal med nami, Bog je obiskal svoje ljudstvo. Zlahka so ugotavljali, da je kaj obetavno imeti tako mogočnega in vplivnega človeka za svojega prijatelja. Mati dveh od njih, Jakoba in Janeza, je hitro prišla na izvirno idejo: ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici. Jezus je učenca kratko zavrnil: ne vesta, kaj prosita, in spomnil prav na to, o čemer nam govori tudi v današnji besedi.

Jezus je z učenci šel skozi Galilejo. Spet je prišel na tisto osrednjo misel, ki povzema jedro njegovega odrešenjskega poslanstva, o kateri smo slišali preteklo nedeljo: Sin človekov mora veliko trpeti, biti umorjen in po treh dneh vstati:

– spet se ponove skoraj natančno iste besede: Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili in tretji dan po smrti bo vstal, pa učencem očitno te besede ne gredo rade v ušesa, imajo svoje, pomembnejše pogovore;

– ko pa jih Gospod izziva, naj povedo, o čem so se med seboj pogovarjali, jih je sram, ugibali so namreč, kdo je največji, kdo bo spredaj, kdo bo ukazoval;

– prerivanje v prvo vrsto, pri čemer si človek kaj radi pomaga tudi s komolci, pa Gospod v hipu zavrne in njihova načrtovanja postavi na glavo: če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.

 Gospodov program je precej drugače od tistega, ki si ga navadno zamišljamo mi ljudje. O sebi je rekel: Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal življenje v odkupnino za mnoge – služiti drugemu, biti drugemu v dobro, kot je Gospod s svojo potjo na Golgoto izpovedal v najvišji meri:

– popolnoma logično je, da je njegov učenec lahko le tisti, ki gre po isti poti kot on, zato pravi: če kdo hoče biti prvi, bodi vsem služabnik;

– apostol poudarja, da se postavljanje nad drugega z Gospodovim naukom ne sklada: drug drugega bremena nosite, tako boste izpolnili Kristusovo postavo.

Upravičeno se pravi, da je oblast najomamljivejša droga. Ukazovati, drugim pokazati, da so odvisni od moje volje, kako zapeljiva misel, ki se rada pojavi že v družini, na delovnem mestu, v slehernem človeškem okolju. Če pomislimo na zle posledice gospodovalnosti, začutimo veličino Gospodovega nauka.