Če smo pazljivo prisluhnili Besedi, smo kaj hitro lahko zaznali misli, ki so na nek način skupni imenovalec današnjega sporočila: držite se zapovedi Gospoda svojega Boga in jih spolnjujte – postanite rešitelji besede in ne le poslušalci – zametujete božjo zapoved in se držite človeškega izročila. Ni trenutka v človeški zgodovini, ko se ne bi pojavljal problem razkoraka med vero in življenjem, ki je tako pogosto kamen spotike in mnogim izgovor, da zavračajo Cerkev in vero. Preprosto in zelo jasno ga izraža znano in tolikokrat ponavljano reklo: stalno hodi v cerkev, pa poglejte, kakšen je. Kakor tako ugotavljanje nikoli ne more biti izgovor, je pa žal pogosto povsem upravičen očitek. Mar ni Gospod je za svoje sodobnike uporabil besede, ki je po preroku bila izrečena davno pred njim: to ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene.
V razodeti Besedi si kot nit stalnica sledijo in se ponavljajo opozorila, da molitve in daritve nič ne pomenijo, če si človek ne prizadeva, da bi živel po Besedi. Glasni in odločni so glede tega preroki in novozavezni oznanjevalci:
– kako zgovorna je Gospodova beseda po Jeremiju: ko sem vaše očete izpeljal iz Egipta, jim nisem nič zapovedal o daritvah, ampak sem rekel: poslušajte moj glas, hodite po poti, ki vam jo zapovedujem – mar Gospod ne pove več kot jasno, kaj je na prvem mestu: prisluhniti njegovi besedi, po njej živeti;
– apostol Jakob odločno zatrdi: kakor je telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del, in to osvetli z razumljivo primerjavo: če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, vara svoje srce, njegova pobožnost je prazna;
– mar ni Gospod tolikokrat poudarjal misel ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, mar je ni razložil s kar nekoliko težko sprejemljivo razlago “v živo”: kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ta je moj brat, sestra in mati.
Glede na tako razumevanje vere je seveda razumljivo, da se Gospod krepko loti farizejev. Za človekovo ravnanje vendar ne more biti merodajno izročilo starih, izraženo v nekih obrednih dejanjih brez vsebine, ampak božja zapoved, ki je nenehen klic k življenju po vesti. Gospodovo besedo bi lahko povzeli: ko umivaš roke, glej na čistost srca, ko pomivaš posodo, glej na čistost duše, ko odstranjaš saje, odstrani zle misli in naklepe. Mar ne želi tudi nam reči: samo obisk maše človeka še ne naredi pravičnega, samo molitev še ne naredi dobrega kristjana, samo cerkvena poroka ne rodi trdnega zakona, samo obleka ne naredi dobrega duhovnika ali redovnika. Apostol Jakob zapiše samo enega od tisoč možnih primerov resnične vere in pristne pobožnosti: obiskovati sirote in vdove v njihovi stiski. Že kratek razmislek pa potrdi, kako je v vsakem času aktualna beseda starega Mojzesa: izpolnjuj vse te besede, da bo dobro tebi in za teboj tvojim sinovom.