Nemalokrat tega ali onega človeka opredelimo s pojmom: ta je optimist, spet drug pa je pesimist. Dve temeljni naravnanosti! Ena človeka spodbuja, ga dviga, kar nosi na krilih, da mu je vse lahko in prijetno, druga lahko človeka enakega okolja potlači, da ne vidi ničesar pred sabo, vse je brezizhodno in je kot prerok Elija, ki je v puščavi sedel pod bodičevje in si želel smrti. Koliko je vzrokov za slednje razpoloženje: slabe materialne razmere, nerazumevanje okolice, občutek osamljenosti in manjvrednosti! Kaj hitro človek začne ugotavljati kot Elija: nisem boljši kot moji očetje, dosti je, Gospod, vzemi moje življenje. Kako vabljiva je misel: dvigniti roke, izobesiti belo zastavo. Kdo ne pozna takih ur?

Beseda nas želi opozoriti na pot, ki ne vodi po globelih črnogledih razmišljanj in prav tako ne po vrhovih sanjarjenja, ampak je pot trdne in preizkušene vere, ki sloni na zanesljivih in zaupanja vrednih zagotovilih od zgoraj:

– prerok prav v uri svojega pesimističnega razpoloženja spoznava in okuša, da ga Bog vendar ne prepušča osamljenosti in brezupju puščave, ampak je z njim, saj mu naroča: vstani in jej, sicer je pot zate predolga – mar ni pomenljivo, da se Elija poda v smer tistega kraja, od koder je nekdaj Mojzes slišal božji glas: našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu;

– človek, ki se v veri prepusti Bogu, ne hodi več poti smrti, ampak pot življenja, pot, na katero ga Gospod s svojo besedo nenehno usmerja  in še več, daje mu popotno brašno, ki ni le okrepčilo na poti, ampak tudi zagotovilo, da bo človek dosegel svoj cilj: jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes, če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj – mar ni prav v to Gospodovo zagotovilo zajet ves krščanski optimizem, ki je zmožen premagovati malodušnost in bojazen;

– najbrž nam nekoliko tuje zvene Gospodove besede, ko pravi: kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta – “meso”, v grškem izvirniku “sarks”, v Jezusovem domačem aramejskem  jeziku “bisra”, je značilen semitski izraz, ki v vsej celovitosti povzema človeka, vse njegove danosti, vse njegove sposobnosti in šibkosti – gre torej za izrečen poudarek, da se Jezus v vsej svoji božanskosti in človeškosti celovitosti daje na razpolago za življenje sveta.

Človek se ne more izogniti možnosti, da ga v nekem trenutku razočaranja in neuspeha zajame malodušje, da ne govorimo o trenutkih bolečih porazov ali trdih preizkušenj. Pomislimo na Elija, ki je vendar ena najimenitnejših osebnosti Svetega pisma. Pomislimo na Gospoda na križu, ki zakliče: moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil. Pa v nobenem primeru ni na koncu poraz! Je nadaljevanje preroške poti, je vstajenje. In naše upanje v trenutku malodušja je kruh življenja.