Brez kruha ni mogoče živeti, je res osnova in obenem povzema vse, kar človek potrebuje, da si ohranja življenje. Tako pomemben je, da nas celo Gospoda sam spodbuja, naj zanj nenehno prosimo: daj nam danes naš vsakdanji kruh, dajaj nam ga vsak dan, da bi mogli živeti; kdor ne je, mora umreti. Prav tako pa tudi vsak, ki mu sicer kruha ne primanjkuje, dobro ve, da že sama sitost človeka še ne osrečuje. Kdor ima dovolj kruha, mu res ni treba biti lačen, toda to še ne pomeni, da svoje življenje res izpolnjuje in obvladuje. Kakor je za mnoge ljudi po svetu osnovno vprašanje, kako priti do vsaj toliko kruha, da bi sploh preživeli, je za druge preobilje kruha nevarnost, da bi živeli in umrli strašno ubogi, prazni, brez “del, ki so tvoj spomin” (J. Plečnik).

Božja beseda nam želi dopovedati, da je kruh več kot le kruh, je znamenje!

– ko se po pomanjkanju živeža v puščavi Judje spet nasitijo, jih Mojzes opozarja: to je kruh, ki vam ga Gospod daje – vsak dar pa predvideva tudi spodobno in nesebično ravnanje ter dejavno hvaležnost do darovalca;

– Jezus je še bolj neposreden – ko po pomnožitvi kruha množica gre za njim, pravi: ne iščete me zato, ker ste videli znamenje – kruh, vse, kar ohranja življenje, je znamenje Boga med ljudmi, znamenje življenja, neminljivosti;

– v tem smislu sledi spodbuda: delajte za jed, ki ostane za večno življenje –  ozko obzorje naših vsakdanjih skrbi skuša razširiti, da bi zajelo tudi razsežnost neminljivosti, ki jo je Bog kot končni namen vsadil slehernemu človeku.

Kakor je kruh sredstvo preživljanja, ohranjanja življenja, nam pa prav isti kruh daje vedeti, kako je zdajšnje in tukajšnje naše življenje ranljivo in krhko, vedno znova nam pravi: minljiv si! Naj si človek še tako zatiska oči, ne more mimo te resničnosti. Tu pa se že srečamo z nepojmljivim absurdom: na eni strani neustavljivo hrepenenje “živeti”, na drugi nepojmljiva brezbrižnost, lahkomiselnost, nevernost ob besedi o življenju, ki ne pozna konca.

Če bi učenci ob tej priložnosti vprašali Jezusa “Kdo si?”, bi lahko odgovoril: “Jaz sem kruh”. Če ime pogosto opredeljuje samo bistvo stvari, potem lahko s pojmo “kruh” označimo Jezusa: kot je kruh za to, da se z njim drugi nahranijo, tako hoče biti Gospod kruh za vse ljudi. Pa ne le kruh za tisto življenje, ki ga smrt lahko vsak trenutek izniči! Gospod sebe kot kruh še natančneje opredeli: jaz sem kruh življenja! Ob tem bi morda tudi nas, ki se redno zbiramo okoli tega kruha, kot Marto ob Lazarjevi smrti Gospod vprašal: veruješ to?