Samo po sebi se nam zdi razumljivo, da je v sodobnem gospodarstvu, pa naj bo kakršnekoli oblike, vse natančno preračunano in predvideno, preverjene so celo meje tveganja; vse je pač odvisno od nas, od naših tehničnih pripomočkov in od ritma našega dela. Tako si umišljamo. Kako naj v takem okolju, v taki miselnosti, poslušamo prispodobo o božjem kraljestvu, ki raste kakor raste posejano seme ne glede na to ali človek, ki ga je posejal, bedi ali spi. Ali ni beseda o božjem kraljestvu, o Cerkvi, ki naj bi se razrasla kakor se vsejano zrno razraste v veliko rastlino, pripoved za optimiste ali celo za naivce, pri čemer pesimisti nejeverno zmajejo z glavo? Kako naj to prispodobo razume krščanska skupnost, ki tako rada meri svojo živost in razgibanost s statističnimi podatki o številu krstov, porok, nedeljskega obiska v cerkvi, s podatki o obnovitvenih delih in odmevnih prireditvah ob veliki udeležbi?

Beseda, ki jo danes slišimo, nas postavlja na drugačna, poudarimo, realna tla:

– mar nam ne da že četrturna toča ali nenaden vihar vedeti, da le ni vse odvisno samo od nas in naših preračunavanj, ampak igrajo vlogo še drugi dejavniki, čisto naravni in nam dobro znani, ki nas pa vendar vedno znova presenečajo in jih človek preprosto ne more stlačiti v računalnik ter jih po svoje obvladovati;

– Beseda nas razločno želi opozoriti, da je stalno na delu še nekdo, ki s svojo močjo vse presega, Stvarnik, ki podarja življenjsko silo, da mladika požene veje in obrodi sad in postane krasna cedra, ki ga je vendar treba upoštevati kot začetnika vsake rasti in napredovanja, kot o njem pravi Pavel: nič ni tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog;

– pri tem pa prav tako ne moremo mimo ugotovitve, ki jo je Pavel povzel v današnjo misel: v veri hodimo, ne v gledanju – ta božja dejavna navzočnost v svetu nam ob vseh razglabljanjih in ugibanjih ostaja nejasna, največkrat nerazumljiva, nevidna, neotipljiva, samo v veri jo lahko sprejemamo;

– apostol pa tudi nadaljuje: vedno smo polni zaupanja, tudi takrat, ko ne vidimo več poti pred seboj, se zanašamo na Boga, na njegovo dobrotno roko, ki se je lahko oprimemo, prepričani smo, da nas Gospod, naš Oče, nikoli ne izpusti izpred oči, njegova naklonjenost nas vedno spremlja.

Cerkve in njenega odrešenjskega poslanstva ne moremo strniti v nekake sociološke modele, ne skrčiti na etični zakonik dobrih del; kar Cerkev želi  posredovati v svojem okolju, je človeku dar Boga, ki je dal svojega Sina, da bi vsak, kdor veruje vanj, imel večno življenje. Za nekatere je prihodnost le smrt in nič, za druge je brezvoljna vdanost v usodo. Za verujočega človeka pa ni ne  čakalnica ne solzna dolina, ampak življenje, ki skuša biti izpolnjeno z deli ljubezni v veri, da je Gospod premagal smrt in tudi nam ljudem zagotovil neminljivo življenje.