1. Tako obliko medsebojnih odnosov, kot jo ustvarjamo s hladno računarsko človeško logiko in se nanjo sklicujemo kot temeljno izhodišče, Jezus v postavlja na glavo. Za osnovo nam daje drugačna merila. Ne ustavlja se pri pravičnosti, ta je le osnova. Usmerja više, k pravi človečnosti, k božanskosti: medsebojne odnose naj uravnava ljubezen, ki visoko presega pravičnost, logiko pravičnosti.

2. Vse razodetje spričuje, da Bog ravna po zakonitosti ljubezni, zato je tako drugačen od nas in nam je dostikrat nerazumljiv:

– po preroku izrečno pove: moje misli niso vaše misli, vaša pota niso moja pota; da nam vedeti, da je nad nami, da ga človek v svoji omejenosti ne more dojeti in zato pogosto ostaja brez besed, morda niti ne ve, kaj bi vprašal;

– v priliki o delavcih v vinogradu Jezus pokaže na gospodarja, ki pri plačilu izenači tiste, ki so delali le eno uro s tistimi, ki so se trudili cel dan: dobili so vsak po en denar – zadnji so enaki prvim, čemur sledi nezadovoljstvo, protesti.

3. Se mar pri tem tudi v nas ne zbudi, kot samozavestno rečemo, “čut za pravičnost”! Ena sama ura dela – cel dan truda, vse je izenačeno. Tako ne gre! Toda, ali nismo podobni bratu izgubljenega sina, ki ne more razumeti očetovega veselja, dobrote, velikodušnosti. Morda bi se pa kdaj vprašali:

– kako reagiramo, ko zagledamo v cerkvi nekoga, ki ga leta ni bilo blizu, ki je bil ustrahovan, kaj pravimo ob cerkvenem pogrebu nekoga, ki je imel hude stvari na vesti, ali smo nejevoljni, ker je zaslišal Boga šele okoli enajste ure;

– ali se zmoremo veseliti, privoščimo, da zmaguje dobro, ali pa morda to zavračamo: ves čas smo si prizadevali, se izpostavljali, trpeli, prenašali težo dneva in vročino, oni pa se izmikali trudu, tveganju, pogumnemu pričevanju?

– apostol bi tudi nas spomnil: glejte nase, da boste živeli vredno evangelija.

4. Tudi nam Gospod odgovarja tako kot evangeljskemu protestniku: prijatelj, ne delam ti krivice, tudi zadnjemu hočem dati kakor tebi, ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober:

– protestnika bi lahko vprašal: ko si ti delal, si vedel, da boš dobil plačo – pa morda veš, kako je brezposelnega mučilo vprašanje, kaj bo otrokom dal jesti;

– nas bi lahko vprašal: ali mar veš, kaj vse je pretrpel oni, ki se je vrnil k Bogu, kakšen nemir ga je spremljal, pekoča vest, težke noči brez spanca.

Ob Besedi skušajmo razumeti, da ima Bog v svojem ravnanju iz ljubezni prav, skušajmo posnemati njegovo širino, ki vse objema, vse odpušča.